Bor je drevo, ki si je v mitologiji prislužil pomembno mesto. V vzhodni mitologiji je simbol nesmrtnosti, ki ga razlagamo s trajnostjo iglic in smole. V zahodnih mitologijah pa je simbol izpričane resnice.

Na Japonskem je bor simbol neomajne moči, ki je posledica težkih vsakodnevnih bojev. Japonci verujejo, da v krošnjah dreves živijo božanstva. Med novoletnimi prazniki pred vrata postavijo dva enako velika bora, ki privlačita dobra božanstva. Ker bor simbolizira nesmrtnost, ga uporabljajo za gradnjo šintoističnih templjev in izdelavo obrednih pripomočkov. Je tudi simbol odločnosti in pričakovanja.

Podoben pomen kot za Japonce ima bor tudi za Kitajce. V umetnosti je simbol življenjske moči, simbolizira pa tudi ljubezen in zakonsko zvestobo. Pogosto ga v triade povezujejo z drugimi simboli dolgoživosti: goba, žerjav, bambus, sliva.

Pri starih Grkih je bor simbol nesmrtnosti rastlinskega življenja. Povezan je z Dionizem, ki ga predstavljajo s storžem v roki. Dioniza so požrli Titani, vendar je ponovno oživel. Borov storž je bil sestavni del amuletov nesmrtnosti. Bor je bil posvečen rimski boginji zemlje in plodnosti Kibeli.

Kelti boru niso posvečali velike pozornosti, saj so ga večinoma uporabljali za gradnjo. Druidi so ob zimskem sončevem obratu kurili borov les, da so privabili sonce. Bor je predstavljal božansko svetlobo.

V Prekmurju je razširjen običaj borovo gostüvanje ali poroka z borom, katerega namen je mlade spodbuditi k poroki. Do borovega gostüvanja pride, če se v vasi v predpustnem času nihče ne poroči. Ta čas je na vasi najprimernejši za sklepanje poročnih zvez. Sodelujoči posekajo bor in ga pripeljejo v vas, kjer se na pustno nedeljo z njim oženi predstavnik vaških fantov. Bor ob koncu prireditve prodajo na dražbi. Prvo borovo gostüvanje je bilo leta 1921 in gre za razmeroma nov običaj, ki ima danes predvsem turistični pomen.