Osnovno pravilo varne hoje je, da vedno gledamo v smeri hoje. Tako vidimo, kam bomo stopili. Če si želimo ogledovati okolico, se ustavimo, nekoliko odpočijemo in opazujemo naravo okoli sebe. Za stopanje izbiramo mesta, ki so trdna. Hodimo tako, da stopimo na peto, začnemo prenašati težo na podplat in, ko prenesemo vso težo na podplat, dvignemo drugo nogo. Medtem, ko prenašamo težo na drugo nogo, se s prsti prve noge odrinemo. Stopala ne prestavljamo predse kot manekenke, temveč stopamo tako, da je med stopaloma približno 5 cm razmika po širini. Na peto stopamo mehko, mehko pa se tudi odrivamo. Tako ublažimo tresljaje na hrbtenici.

Pri hoji se izogibamo blatnim predelom, koreninam, na tleh ležečih vejah, večjim kamnom. Vse to so mesta, kjer nam lahko zdrsne. Ne plezamo in ne hodimo po podrtih drevesih, ker nam lahko na njih zdrsne, ali pa se zaradi obremenitve premaknejo. Če nam pot preprečuje podrto drevo, se mu skušamo ogniti. Preko njega plezamo le v izjemnih primerih, če je povsem jasno, da je dovolj trdno zasidrano v tla in se ne bo premaknilo. Po globokem listju hodimo počasi. Z nogami bredemo po listu in previdno stopamo. Pozorni smo na morebitne ovire in neravnine.

Če hodimo v skupini, se mora skupina prilagajati najpočasnejšemu. Razdalja med posameznimi pohodniki naj bo vsaj tri do štiri korake. Če uporabljamo pohodniške palice, potem mora biti razdalja večja od dveh metrov. Med hojo ne prijemamo za veje dreves in grmov, ker jih nehote potegnemo za seboj in se, ko jih spustimo, sunkovito vrnejo v svoj prvotni položaj. Pri tem lahko udarijo tistega, ki hodi za nami. Ker se veje pogosto zapletajo v pohodnike, mora vsak pohodnik paziti na dogajanje pred seboj, da se zaščiti ali izogne vejam, ki se sunkovito vrnejo v prvotni položaj. Če je takšnih vej veliko, naj se razdalja med pohodniki poveča.

Če hodimo po poti, hodimo čim bolj po njeni sredini. Če vodi pot prečno po pobočju, stopamo čim bolj po njenem notranjem robu. Poti ne krajšamo (hodimo po bližnjicah) in ne sekamo ovinkov, ker vse to poškoduje poti in ima negativen vpliv na bližnja drevesa. Bližnjice so običajno strmejše, na njih pa je erozija močnejša.

Hoja navzgor

Pri hoji navzgor delamo kratke korake. Večja, kot je strmina, manjši so koraki. Pri naklonih do 15 stopinj stopimo na peto in nato težo preko podplata prenesemo na prste. Pri večjih naklonih mehko stopamo na prste, vendar je takšna hoja napornejša. Zato si lahko pomagamo tako, da hodimo poševno. Hojo si olajšamo tudi tako, da eno nogo postavljamo naravnost, drugo pa poševno – hodimo v polovičnem V ali pa eno nogo usmerimo v levo, drugo pa v desno in hodimo v polnem V. Pri tej tehniki prijemlje rob podplata.

Hoja navzdol

Pri hoji navzdol mehko stopamo na peto in preko podplata težo prenesemo na prste. Kolena naj bodo mehka, da ublažijo vse sunke, nikoli pa ne stopamo s povsem iztegnjeno nogo. Dolžino korakov prilagajamo razmeram na poti oz. terenu. Če je pot blatna in spolzka, skušamo z robom podplata narediti stopinjo. Če je pot zelo strma, stopamo na zunanji rob podplata zgornjega čevlja in na notranji rob podplata spodnjega čevlja. Če je prestrmo, potem hodimo ritensko.