Navadna veverica
Navadna veverica (Sciurus vulgaris), tudi rdeča veverica, evrazijska veverica, je glodavec, ki ga bomo srečali po gozdovih po vsej Sloveniji. Pogosta je tudi v mestnih parkih, predvsem tistih, ki so povezani z gozdom ali v njegovi neposredni bližini. Če imamo velik okrasni vrt z visokimi drevesi ali gozdni vrt, se lahko veverica naseli tudi v vrt ali pa ga redno obiskuje.
Veverice so simpatične živali, ki so všeč številnim ljudem, nekateri so jih celo udomačili. Mlade veverice so ljubke, prikupne in prijazne živali. Ko odrastejo, se njihov značaj spremeni in postanejo potuhnjene in popadljive ter neprimerne kot domače živali. Najbolj problematične postanejo spomladi v času parjenja.
Veverica je glodavec, ki zraste od 20 do 25 cm in ima rep dolžine do 20 cm. Z iztegnjenim repom je njena dolžina do 45 cm. Teža odraslih živali je od 250 do 350 g. Barva dlake je zelo različna ter odvisna od letnega časa in lokacije. Trebuh je bel, hrbet poleti rjavo rdeč in boki rdečkasti, pozimi pa so boki sivkaste barve. V osrednji Sloveniji in na področju Dinaridov so veverice temnejše, v nižinskih delih vzhodne Slovenije so pogosto rdečkaste barve. Dlako menjajo spomladi in poleti. Zimska dlaka je gostejša.
Živijo od 3 do 7 let. Za preživetje je najbolj pomembna prva zima, ko pogine 75 do 85 % mladih veveric. Smrtnost v naslednjih zimah je okoli 50 %. Veverice v ujetništvu lahko doživijo do 10 let.
Navadna veverica živi v Evropi in Aziji, kjer so primerni gozdovi. Najbolj ji ustrezajo iglasti gozdovi, dobro pa se znajde tudi v mešanih listopadnih gozdovih, kjer ima na voljo bolj pestro hrano. V Sloveniji jo bomo našli od obale do gozdne meje.
Veverice so samotarske živali. V redkih primerih se družijo v času zime v skupnih gnezdih, da se medsebojno grejejo. Posamezna veverica ima eno ali več gnezd, ki si jih uredi v opuščenih vranjih gnezdih, ki jim naredi streho in v drevesnih duplinah. Lahko izdela svoje gnezdo, ki pa je vsaj 3 metre nad tlemi, običajno pa na višini okoli 8 metrov v rogovili. Notranjost gnezda obloži z mehkim materialom, kot je mah in trave. Je zelo čista žival. Iztreblja se izven gnezda in neprestano skrbi za svojo čistočo. Je živahna, a občutljiva na vreme. V lepem vremenu podnevi skače po drevesih in nabira hrano. Je odličen plezalec po deblih in vejah in dober skakalec. Razdalje pri skoku iz enega na drugo drevo lahko dosežejo do 5 metrov. Aktivne so dopoldne, pozno popoldne in zvečer, preko opoldneva se zatečejo v gnezda na počitek. Tako se ognejo sončni pripeki in vročini. Slabega vremena, predvsem dežja, neurij in močnega sneženja, ne marajo. Če so jeseni deževne in hladne, številne veverice preko zime poginejo, saj si ne pripravijo dovolj zalog hrane.
Glavna hrana veveric so semena dreves. Najraje imajo semena smrek, borov in jelk, zato jih bomo pogosto videli, kako razdirajo storže, da pridejo do semen. Prehranjujejo se tudi z oreški, gobami, sadjem, plodovi jagodičevja, mladimi poganjki, popki, žuželkami in ptičjimi jajci. Občasno odstranjujejo lubje dreves, da pridejo do drevesnih sokov.
Ko je na voljo dovolj hrane, si začnejo ustvarjati zalogo za zimo. Veverice zime ne prespijo in potrebujejo hranjenje vsaj vsakih nekaj dni. Semena in plodove jeseni zakopljejo, skrijejo v razpoke in drevesne dupline. Takšna skladišča so vir hrane za zimski čas. Ker pozabijo, kje imajo vsa skladišča, se pogosto zgodi, da v dolgih zimah, ki sledijo mokri jeseni, veliko veveric pogine od lakote, ker so si ustvarile premalo zalog hrane in pozabile preveč skladišč.
Veverice se parijo 2-krat letno. Samci so plodni vse leto, samice pa spomladi februarja in marca ter poleti junija in julija. Posamezna veverica po 5 do 6 tednih skoti od 3 do 7 slepih mladičev. Spregledajo po 9 dnevih. Mleko sesajo 7 do 10 tednov. Spolno dozorijo po enem letu.
Veverica ima veliko naravnih sovražnikov. Pri nas ji je najbolj nevarna kuna zlatica. Veverice lovijo tudi divje mačke, sove, ujede in lisice.
Veverica je pri nas zaščitena in lov nanjo ni dovoljen. V preteklosti so jo lovili zaradi kožuha. Na Finskem so pred uvedbo denarja za trgovanje namesto denarja uporabljali veveričje kožuščke.
V Evropi navadno veverico najbolj ogroža siva veverica (Sciurus carolinensis), ki izvira iz Severne Amerike in jo je v Evropo prinesel človek. Siva veverica ima v Evropi manj sovražnikov kot navadna, je močnejša, večja in bolje prilagojena preživetju zime. Ker se prehranjuje z enako hrano, izpodriva navadno veverico. Siva veverica je tudi prenašalka virusa, proti kateremu navadne veverice niso odporne, ali pa je njihova odpornost zelo majhna. Posledično je ob okužbi smrtnost zelo velika. Sive veverice povzročajo največ težav v Veliki Britaniji, kjer so na določenih območjih že povsem izrinile navadno veverico. Nam najbližja je populacija v severni Italiji, ki se širi tudi proti Sloveniji izvira pa iz dveh parov, ki sta pobegnila iz ujetništva leta 1948.
