Obisk zasneženega gozda je zanimivo doživetje. Pogoji za hojo pa so povsem drugačni, kot v kopnem. Za obisk zasneženega gozda moramo biti kondicijsko bolj pripravljeni in tudi ustrezno opremljeni.

Čevlji za hojo v snegu morajo biti dobro toplotno izolirani in neprepustni za vodo, sicer pa tudi za njih velja, da morajo segati preko gležnjev in imeti dovolj narebren in trd podplat z jasno oblikovano peto. Da nam v čevlje ne vdira sneg, uporabimo gamaše, ki jih namestimo preko čevlja in spodnjega dela hlač.

Hoja po uhojenih poteh se ne razlikuje bistveno od hoje v kopnem. Le bolj previdni moramo biti, saj je lahko pot poledenela. Poledenelim delom se ognemo ali pa uporabimo dereze. Tudi če je snega malo, se hoja od hoje v kopnem ne razlikuje bistveno.

V mehkem in suhem snegu, kjer pot ni uhojena, snega pa je od 10 do 30 cm, hodimo tako da delamo gaz. Nogi premikamo znotraj snega vzporedno z razmikom za eno širino stopala. Noge dvigamo malo nad tlemi in drsimo po snegu. Premikamo se počasi in opazujemo površino snega. Morebitne neravnine nam nakazujejo večje kamne in veje, ki so skrite v snegu in bi lahko vanje zadeli. V takem primeru nogo dvignemo nekoliko višje in jo premikamo bolj previdno. Nogo na tla polagamo previdno in, tik preden stopimo, preizkusimo, na kaj stopamo. Če je pred nami veja, korenina, kamen ali kaj podobnega, poiščemo varnejše mesto za stop. Če je sneg južen in težak, potem noge dvigujemo nad površino in delamo stopinje.

Če je snega preko kolen, je hoja bistveno napornejša. Pri tem uporabljamo dve tehniki. Pri prvi se s kolenom naslanjamo v sneg in s tem povečamo površino stika s snegom. Pri drugi pa v novo stopinjo ne stopimo naenkrat z vso težo, temveč oblikujemo z nogo večjo stopinjo, tako da potlačimo sneg. Hoja po tej tehniki je počasnejša, vendar manj naporna in primerna predvsem za južni sneg. Če je snega preko pasu, potem se s telesom nagnemo naprej in se naslonimo na sneg ter počasi gazimo.

Če je sneg trd in zdrži našo težo, hodimo po njegovi površini in delamo stopinje. Stopinje preprečujejo, da bi nam na snegu zdrsnilo. Če hodimo po ravnem, potem stopinje niso tako pomembne, če pa se vzpenjamo ali spuščamo, pa mora biti stopinja velika vsaj za pol stopala. Če takšne stopinje ne moremo narediti, potrebujemo dereze. Kadar naletimo na skorjast sneg, postane hoja zelo naporna.

Skorjast sneg ima na vrhu različno debelo skorjo, pod katero je mehak sneg. Če skorja zdrži našo težo, potem hodimo po njem kot po trdem snegu. Če nas skorja ne drži, potem moramo pri vsakem koraku najprej predreti skorjo, preden stopimo s polno težo.

Hoja navzgor in navzdol se ne razlikujeta bistveno od hoje po kopnem. Razlika je le v tem, da pri hoji delamo stopinje.

Hojo v globokem snegu si lahko močno olajšamo z uporabo krpelj. Krplje povečajo površino, s katero pritiskamo na tla in tako zmanjšajo ali preprečijo udiranje. S krpljami je mogoče razdaljo po globokem snegu, za katero bi sicer potrebovali dve uri, prehoditi v pol ure.