Pri zastornem gospodarjenju počasi odstranjujemo stara drevesa in jih zamenjamo z novimi mladimi drevesci, ki se razvijejo pod matičnimi drevesi. Postopoma in enakomerno zmanjšujemo zastrtost tal s krošnjami in po nekaj letih odstranimo vsa drevesa matičnega sestoja. Pri tem načinu gospodarjenja nastanejo velike sečne površine.

Zastorno gospodarjenje ima štiri tipe sečnje:

• pripravljalna sečnja – uporablja se v sestojih, ki niso bili negovani, da drevesa spodbudimo k izoblikovanju krošenj in boljši semenitvi in da sprožimo mineralizacijo v tleh;
• nasemenitvena sečnja – v letu obroda posekamo po vsej površini enakomerno drevesa, da vzpostavimo ugodne pogoje za kalitev semen;
• svetlitvene sečnje – izvedemo dva do trikrat od tretjega leta po nasemenitvi, da povečujemo količino svetlobe, ki pride do tal;
• pospravna ali končna sečnja – z njo odstranimo zadnje osebke matičnega sestoja in povsem sprostimo podmladek.

Postopek pomladitve traja 10 do 40 let, odvisno od drevesnih vrst.

Ta način gospodarjenja se lahko uporablja pri drevesnih vrstah, ki v mladosti dobro prenašajo zasenčenje in so občutljive na pozebo. Razvoj zelišč, ki tekmujejo z mladimi drevesci, je zaradi manj svetlobe omejen. Mlada drevesa imajo tanjše veje, kar omogoča razvoj visokokakovostnih odraslih dreves ob majhnem vložku v nego. Podmladek se razvija v zavetju matičnega sestoja, mogoče pa je naravno pomlajevanje. Pri kakovostnih drevesih je mogoče podaljšati proizvodno dobo s tem pa povečati vrednost lesa.

Slabosti zastornega gospodarjenja:

• nastanek enomernih gozdov na velikih površinah,
• ustvarjanje čistih sestojev, ki jih močno ogroža veter,
• neupoštevanje individualnih lastnosti posameznih dreves,
• odvisnost od semenskih let,
• poškodbe na mladju zaradi sečnje in posledično slabša kakovost odraslih dreves.

Zastorno gospodarjenje se v Sloveniji uporablja na majhnih površinah na rastiščih, kjer prevladujejo čisti hrastovi in čisti bukovi sestoji.