Rdeči bor
Rdeči bor (Pinus sylvestris) je odporen iglavec, ki prenaša ekstremne razmere. Veter, sonce in suša mu skoraj ne pridejo do živega. So nezahtevni in sodijo med pionirske vrste – vrste, ki se pojavljajo na uničenih, poškodovanih in degradiranih območjih. Je dokaj razširjen in v skupni lesni zalogi predstavlja 4,9 %.
Gozd rdečega bora je svetel in bogat s podrastjo.
Rdeči bor zraste do 40 m visoko in doseže do en meter premera. Dočaka starost do 600 let, običajno pa do 200. Ima debelo in globoko razbrazdano skorjo. V spodnjem delu debla je siva, z višino pa postane značilne rumenkasto-rjave barve. Enake barve je skorja na vejah. Veje pri mladih drevesih izraščajo v vencih, pri starejših drevesih, pa venci niso izraziti. Drevesa, ki rastejo na prostem, niso visoka in imajo krošnjo, ki je podobna hrastovi. Veje so debele. Drevesa, ki rastejo v gozdu, so vitka. Krošnja je na vrhu vitkih debele in je od daleč videti kot neurejen šop. Krošnja rdečega bora je redka. Iglice izraščajo v šopkih po dve. Iglice sivkastozelene barve so dolge do 7 cm, spiralno zavite, na koncu zašiljene in mehke. Na drevesu ostanejo 2 do 3 leta, na višji nadmorski višini tudi flje. Rdeči bor je enodomna rastlina. Cveti maja in junija. Moški cvetovi so rumeni in podolgovato jajčasti. Ženski cvetovi so združeni v rdečkasta ali rjavkasta do 0,5 cm velika socvetja. Iz njih se razvijejo 3 do 7 cm dolgi in okoli 3 cm široki storži, ki dozorijo jeseni naslednje leto. Semena izletijo spomladi v drugem letu. Razvije glavno korenino, ki sega globoko v tla, iz nje pa izraščajo močne stranske korenine.
Socvetje in iglice
Rdeči bor uspeva od morja do nadmorske višine 2100 m. Ustrezajo mu gorska rastišča, kjer ni mokrega snega, ki ga rad poškoduje (lomi veje). Ker je skromen, uspeva na najbolj revnih rastiščih. Ustrezajo mu predvsem kisla tla, uspeva pa tudi na suhih bazičnih tleh. Dobro prenaša sušo, sončno pripeko in zmrzal. Je svetloljubna drevesna vrsta. Razširjen je po vsej Sloveniji.
Skorja rdečega bora je v zgornjem delu je rumenkasto rjave barve in se lušči.
V spodnjem delu je skorja siva in globoko razbrazdana.
Rdeči bor dobro uspeva na revnih in degradiranih rastiščih. Intenzivno se pojavlja v gozdovih, kjer so v preteklosti intenzivno steljarili. Uspeva tam, kjer druge drevesne vrste ne uspevajo in je pomembna vrsta pri sanaciji takih rastišč.
Mladi poganjki rdečega bora
Rdeči bor je izpostavljen številnim škodljivcem in boleznim. Napadajo ga podlubniki, majski hrošč, rdeča pegavost borovih iglic in druge glive. Zato ga ne gojimo v strnjenih sestojih, da nevarnost zmanjšamo.
Rdeči bor je pionirska vrsta, ki pogosto zarašča travnike.
Les rdečega bora ima rumenkasto do rdečkasto beljavo in rjavordečo črnjavo. Njegova gostota ima razpon od 300 pa do 800 kg/m3. Odvisna je od rastišča in hitrosti priraščanja. Les se uporablja v gradbeništvu, mizarstvu, za stavbno pohištvo, ladijski pod, kot rudniški les, pri vodogradnjah, za tramove itd. Lepa borova debla so odlična za jambore. Borova skorja se uporablja pri čiščenju onesnaženj z nafto.
Rdeči bor ima tudi velik pomen v zdravilstvu. Vdihovanje pare, ki izpareva iz vode, v kateri so borove iglice, pomaga pri vnetju žrela in pljuč, vdihovanje pare iz svežih brstov pa čisti zamašen nos.
