Gozdni požari so naraven pojav in prisotni skozi celotno zgodovino obstoja gozdov. V nekaterih predelih sveta so celo ključni za ohranjanje gozdov, ker omogočajo pomlajevanje in razmnoževanje nekaterih rastlinskih in drevesnih vrst. Tudi v Sloveniji so gozdni požari prisotni skozi zgodovino, vendar pa iz gospodarskega vidika povzročajo veliko škodo, škoda pa je tudi okoljska (biotska, ekološka). Gozdnih požarov v Sloveniji je s krepitvijo posledic podnebnih sprememb, kot je pojavljanje rednih in dolgotrajnih suš in daljših obdobij z visokimi temperaturami v kombinaciji s pomanjkanjem padavin, vedno več.

V Sloveniji so najbolj ogrožena območja v jugozahodnem delu Slovenije: obalno območje, Kras, del Notranjske, območje Vipavske doline. Ogrožena so tudi nekatera druga izpostavljena območja, med drugim območje južno od Mežice in Slovenj Gradca. Z dvigovanjem povprečne temperature zraka do konca 21. stoletja, za Slovenijo so napovedi precej črnoglede, je pričakovati, da se bodo ogrožena območja močno širila in verjetno bodo obsežni gozdni požari ogrožali večji del slovenskih gozdov.

Vzroki gozdnih požarov

Vzroki za nastanek gozdnega požara so lahko naravni ali človeški. Med naravnimi vzroki prevladujejo udari strele. Ob nevihtah ali ob ustreznih razmerah v ozračju lahko v tla ali drevesa udari strela. To ni redek pojav in običajno, razen poškodb na drevju ali tleh ni drugih posledic. Če pa je rastlinje zelo suho, na območju udara strele pa ni dežja, ali pa ga je zelo malo, pa lahko suh material zagori in se razplamti v požar. V predelih sveta z delujočimi vulkani se ob vulkanskih izbruhih lahko pojavijo gozdni požari. V primeru zelo suhega ozračja in zelo visokih temperatur lahko pride tudi do spontanega vžiga suhega materiala, kar lahko sproži požar.

Glavni krivec za gozdne požare je človekova dejavnost.

Za številne požare, predvsem v območju zmernega geografskega pasu, kamor sodi tudi Slovenija, pa je kriva človeška dejavnost. Požari so običajno posledica malomarnosti, neprevidnosti, lahko pa ljudje namenoma podtaknejo požar (požigalci).

Antropogeni vzroki za nastanek gozdnih požarov:

• okvara na strojih ali slabo vzdrževani stroji, ki začnejo iskriti,
• napaka na električnem omrežju, ki povzroči iskrenje,
• napaka na zavornem sistemu vozil (npr. okvara zavornega sistema na vagonih, ki pregreje zavorne obloge do žarenja in jih izstreli na travnik ali gozd),
• iskrenje iz dimnika pri vožnji parnih lokomotiv,
• požiganje trave,
• kurjenje odpadnega materiala v naravi v sušnih razmerah,
• kurjenje ognja na piknikih in večernih zabavah v sušnih razmerah,
• ognjemeti,
• odlaganje smeti v naravo (npr. razbito steklo lahko deluje kot leča za zbiranje sončne svetlobe, ki vname suho travo),
• namensko požiganje gozda,
• drugo.

Raziskava narejena v ZDA je pokazala, da se požari, katerih vzrok je človeška dejavnost, hitreje širijo, kot požari, ki jih povzroči udar strele, prav tako so posledice teh požarov bistveno večje.

Oblike gozdnih požarov

Podtalni požar je najbolj uničujoča oblika gozdnega požara. Pri tej obliki požara se vname humus ali šota v gozdnih tleh. Takšni požari se širijo počasi in jim je težko slediti. Humus običajno tli in iz tal se kadi. Plameni niso vidni. Gašenje je zelo zahtevno in dolgotrajno ter zahteva veliko vode, ki mora prodreti dovolj globoko v tla. Podtalni požar običajno uniči vse rastlinje, ker je uničen koreninski sistem, pa tudi vse talne živali. Temperatura požara je običajno med 100 in 400 stopinjami Celzija.

Talni požar nastane na površini tal. Gori suha trava in druga vegetacija, lesni ostanki in podobno. Temperature običajno sežejo do 900 stopinj, lahko pa so tudi pod 400 stopinjami. Širjenje je lahko počasno, a se na nagnjenih pobočjih močno pospeši v smeri navzgor. Tudi veter ga lahko hitro širi. Škoda je odvisna od intenzivnosti požara. Zelnate rastline in grmovnice so običajno uničene ali močno poškodovane, starejša drevesa, predvsem tista z debelejšo skorjo, pa imajo le ožgano lubje, če je gorenje kratkotrajno.

Primer talnega gozdnega požara. Gori suho listje in podrast.

Pri vršnem požaru pride do gorenja v krošnjah dreves. Razvije se iz talnega požara, ko plameni dosežejo krošnje. Temperature lahko presežejo 1000 stopinj Celzija, požar pa se zelo hitro širi, še posebej v vetrovnih razmerah. Uniči vsa drevesa in tudi talno rastje. Vršni požar je težko gasiti.

Gašenje s helikopterji ali letali je najbolj učinkovito, ni pa vedno izvedljivo.

Vpliv gozdnih požarov na okolje

Vplivi gozdnih požarov na gozd je uničujoči, vendar je to odvisno od intenzivnosti in oblike požara. Če gre za ne preveč intenziven talni požar, potem bo negativen vpliv majhen, pri drugih oblikah požara, pa je običajno uničujoč.

Ker zgorijo drevesa in druge rastline, se sprostijo številna hranila in minerali, kar ima kratkotrajni pozitivni učinek. Dolgoročno pa se tla po požaru osiromašijo. Ker se sprosti dostop svetlobe do tal, postanejo razmere ugodne za zelnate rastline, ki se hitro zasadijo, ali pa vzbrstijo iz preživelih živic, korenin in bazalnih popkov ali semen. To so običajno robida, borovnica, brusnica, malina, nekatere trave. Med drevesi se zasadijo pionirske vrste, kot so vrbe, trepetlika, bor, breza, jelša.

Ko gre požar mimo, ostanejo zogleneli in kadeči se ostanki dreves.

Požar v okolje sprosti ves vezani ogljik v rastlinah, ki se spremeni v ogljikov dioksid (CO2). Ta je, poleg metana, zelo močan toplogredni plin. Količina sproščenega ogljikovega dioksida se bo iz zraka odstranila šele, ko bo na mestu požara zrasel gozd, ki bo imel enako količino lesa in s tem vezanega ogljika, kar pa lahko traja tudi več kot 100 let. Pri gorenju se sproščajo številni plini, ki škodujejo ljudem in živalim, med pomembnejšimi so dušikovi oksidi (NOx). Zaradi dima pa je v zraku velika koncentracija trdnih delcev, ki se lahko širijo daleč naokoli (tudi več 100 km) in povzročajo težave z dihanjem.

Talni požar je bil premočan in uničil borovce.

Požari običajno spremenijo sestavo gozda, zmanjšujejo njegovo površino in spodbujajo širjenje travišč. Da to preprečimo, je zelo pogosto potrebno umetno pogozdovanje, ki pa je zahtevno in tudi finančno obremenjujoče.

Protipožarni ukrepi

Najboljša zaščita pred požari so preventivni ukrepi, ki preprečujejo nastanek požara, v primeru nastanka, pa ga omejijo. Zagotovo najpomembnejši ukrep pa je osveščanje javnosti glede varstva pred gozdnimi požari in redno opozarjanje ali kaznovanje kršiteljev, pa naj gre za kurjenje v naravi, odlaganje smeti ali drugo dejavnost, ki lahko sproži požar.

Zelo pomemben ukrep je izgradnja protipožarnih prometnic in presek, ki pa jih je treba redno vsakoletno vzdrževati. Preseke in prometnice načrtuje Zavod za gozdove Slovenije, njihovo izgradnjo in vzdrževanje pa financira Republika Slovenija iz proračuna. Protipožarne preseke so območja posekanega gozda, običajno v ravnih linijah in ustrezne širine, da onemogočijo širjenje požara. Skupaj s protipožarnimi prometnicami (ceste, vlake, poti) omogočajo gasilcem hitro premikanje in dostop do požarišča.

Varstvo gozdov pred požari

Za varstvo gozdov pred požari je zadolžen Zavod za gozdove Slovenije. Njegove naloge so:

• načrtovanje ukrepov varstva gozdov pred požari,
• razvrščanje gozdov v stopnje požarne ogroženosti gozdov,
• zagotavljanje izvedbe ukrepov in vodenje evidence o izvedenih ukrepih,
• izdelovanje načrtov varstva gozdov pred požarom,
• sodelovanje pri ugotavljanju in razglašanju povečane požarne ogroženosti naravnega okolja,
• sodelovanje pri gašenju gozdnih požarov,
• evidentiranje gozdnih požarov ter vodenje evidence in baz podatkov o gozdnih požarih.

Lastniki gozdov na požarno ogroženih območjih pa lahko veliko naredijo tudi sami za požarno varnost, tako da skrbijo za svoj gozd in z njim gospodarijo v skladu s smernicami dobrega gospodarjenja.