Sekira je pripomoček, ki človeka spremlja že od kamene dobe. Kamnite sekire so med najzgodnejšimi arheološkimi najdbami človeškega porekla. Sekire so se večinoma uporabljale za takšno ali drugačno sekanje oz. obdelavo lesa, svoje mesto pa so si našle tudi v bojih kot orožje. Danes je sekira nepogrešljivo orodje sekačev in drvarjev.

Pred pojavom ročnih žag so vse delo pri sečnji dreves opravili s sekirami. Od tod tudi izraz, da gremo sekat drevje. Ker je podiranje dreves s sekiro težko in dolgotrajno delo, so sekire najprej začele nadomeščati ročne žage, kasneje pa motorne žage, ki so jih povsem izrinile. Do pojava sodobnih enoročnih motornih žag so sekači zasek še izdelali s sekiro.

Danes je sekira pomožno orodje. Sekači uporabljajo univerzalne enoročne sekire za zabijanje klinov, za kleščenje manjših vej in za beljenje štorov. Uporabljajo se tudi pri negovalnih delih v gošči in letvenjaku.

Sekira je sestavljena iz glave in lista. Glava je zgornji del sekire, v katerega je vpet leseni ročaj ali ročaj iz umetne mase. Ročaj mora biti zaobljen in pravilno oblikovan. List je tanjši del sekire, ki se zaključi z rezilom. Glava sekire mora biti dovolj močna, da drži ročaj. Oblika lista in rezila je odvisna od vrste sekire.

Sekire za sekanje in kleščenje

Sekire za sekanje in kleščenje so se uporabljale, ko se je podiranje dreves opravilo ročno. Danes so jih nadomestile univerzalne sekire, s katerimi sekač opravi vsa pomožna dela pri sečnji, kot je zabijanje klinov, kleščenje manjših vej in negovalna dela.

Univerzalne sekire imajo rezilo dolgo med 12 in 15 cm, medtem ko imajo sekire za sekanje rezilo dolgo okoli 12 cm, pri sekirah za kleščenje pa je rezilo dolgo okoli 20 cm. List je čim tanjši in pod glavo uleknjen navznoter. Rezilo je zaobljeno in po dolžini rahlo zakrivljeno. Zaobljenost rezila blaži stiskanje vlaken v lesu, povečuje odpornost rezila in olajša izmetavanje iverja. Pomembno je, da je sekira čim lažja. To ima dve prednosti: sekiro je lažje prenašati in hitrost zamaha je večja. Dvojna teža sekire ima dvojni učinek, dvojna hitrost zamaha pa štirikratni učinek.

Sekire za cepljenje

Sekire za cepljenje uporabljajo drvarji pri izdelavi drv. So drugačne oblike in težje od sekir za sekanje in kleščenje.

List sekire za cepljenje je klinaste oblike. Klin ima kot med 20 in 30 stopinjami. Rezilo je dolgo okoli 10 cm. Teža velikih cepilnih sekir presega 2,5 kg, da so sile, ki delujejo na les, čim večje. V nasprotju s sekirami za sekanje in kleščenje, kjer vse delo opravi rezilo, večino dela pri cepilnih sekirah opravi klin, ki razpre les. Rezilo omogoča le hitro prodiranje klina v les. S cepilnimi sekirami je mogoče tudi zabijati cepilne kline.

Poleg sekir za cepljenje se uporabljajo tudi cepilni bati. Ti so nekoliko večji od sekir, predvsem pa so težji. Njihova teža presega 3 kg.

Brušenje sekire

Ko sekire ne uporabljamo, jo zaščitimo s posebnim ščitnikom. Ta nas ščiti, da bi se poškodovali na rezilu in ščiti rezilo pred poškodbami. Brušenja se lotimo, ko je rezilo skrhano ali topo.

Sekire brusimo z brusnim kamnom. Samo brušenje mora ohranjati obliko rezila. Uporaba pil ni priporočljiva, ker so pregrobe. Uporabljamo lahko posebne bruse, ki jih priporoči proizvajalec in zagotavljajo pravilne kote brušenja ali pa brusni kamen. Pri brušenju na brusnem kamnu moramo kote brušenja preveriti s posebno šablono. Brusimo vedno po celotni dolžini rezila.