Organizacija sečnje je odvisna od tega ali se odločimo za sečnjo z motorno žago ali za strojno sečnjo. Pri obeh oblikah organizacijo prilagodimo možnostim spravila. V nadaljevanju se bomo posvetili sečnji z motorno žago, ki je pri nas najbolj razširjena.

Sečnja je fizično naporno in nevarno delo, zato ga skušamo organizirati tako, da ga čim bolj poenostavimo. V prvi fazi se odločimo za metodo sečnje.

V preteklosti je bila zelo uporabljana sortimentna metoda, pri kateri sekač v sečišču izdela posamezne lesne sortimente. Sekač podere drevo, ga oklešči in deblo razžaga na posamezne sortimente (hlode zahtevane dolžine). Ta metoda je zamudna in bolj nevarna za sekače, vendar pa olajša spravilo. Uporablja se tam, kjer les spravljamo s konji, ročno ali pa s šibkimi prilagojenimi kmetijskimi traktorji.

Danes se uporabljata debelna in poldebelna metoda, pri kateri sekač drevo podere, oklesti in razžaga na dolžino, ki je primerna za transport s tovornjaki. Na sortimente se hlodi razžagajo na pomožnem ali centralnem skladišču. Obstaja tudi drevesna metoda, kjer sekač drevo podere, nato pa se drevo izvleče iz gozda in obdela na pomožnem skladišču ob gozdni cesti. Ta metoda je uporabna predvsem pri golosekih, saj je izvlek celih dreves zelo zahteven postopek. V naših gozdovih se drevesna metoda praviloma ne uporablja.

Sekači delajo v skupini. Vsak sekač ima svoje območje (delovno polje), kjer dela. Pomembno je, da so ta delovna območja med seboj dovolj oddaljena, da se sekači ne ogrožajo in dovolj blizu, da si lahko med seboj pomagajo in se slišijo. Skupina ima lahko tudi traktorista, ki sproti izvlači drevje in pomaga v primeru zapletov.

Delavcem je treba pred začetkom izročiti sečno-spravilni načrt in jih podučiti o zahtevah glede sečnje, kot so normativi, količina odkazanega drevja, smer podiranja, gozdni red, zahteve glede varnosti in podobno. Delavci se morajo držati navodil, smer podiranja pa mora biti določena glede na obliko in smer spravila.