Dobra organiziranost gozdne proizvodnje je ključna za tekoče in učinkovito delo in veliko donosnost. Od velikosti gozdne posesti, njene razdrobljenosti in predvidenih količin lesa je odvisno število potrebnih izvajalcev. Najlažje je zagotovo organizirati gozdno proizvodnjo na posestih, ki imajo velike strnjene površine, ki so blizu skupaj. Večji izziv pa predstavljajo bolj razdrobljene posesti, kjer morebiti tudi meje niso dovolj dobro določene.

Od velikosti posesti in načrtovane sečnje je odvisno, koliko izvajalcev je potrebnih. Nekatere velike gozdne posesti imajo svoja podjetja oz. stroje in zaposlene, ki izvajajo sečnjo. V takšnem primeru se obseg del upravitelja gozdne posesti še nekoliko poveča, saj ima več zaposlenih in stroje, kar prinese s seboj določene upravno organizacijske izzive. Lastnik največje zasebne gozdne posesti v Sloveniji ima v lasti svoje gozdarsko podjetje, ki izvaja skupaj s podizvajalci gozdna dela na gozdni posesti in odkupuje ter prodaja les.

Če gozdna posest nima lastnih strojev in zaposlenih, potem je treba najeti izvajalce na trgu. Na kakšen način se bodo izvajalci izbrali, mora odločiti lastnik, pri izboru pa bi moral imeti odločilno vlogo upravitelj gozdne posesti. Ne glede na to, kdo izbere izvajalca pa je pomembno, da se ga izbere za daljše obdobje (npr. eno leto) in se z njimi podpiše pogodba, v kateri se mu zagotovi določena količina dela, on pa se zaveže, da bo vedno na voljo. To je pomembno v primeru ujm in napada podlubnikov, ko je treba ukrepati čim hitreje. Smiselno je tudi, da pogodbo podpiše vsaj z dvema izvajalcema zaradi boljše odzivnosti in varnosti. Če ima en izvajalec težave ali celo preneha s poslovanjem, še vedno ostane drugi in proizvodnja še vedno teče dalje.

Sodelovanje z enim ali dvema stalnima izvajalcema ima več prednosti. Poleg stalne razpoložljivosti je pomembno tudi, da se navadijo na zahteve. Vsak upravitelj ima svoje zahteve in predstave, kako morajo teči gozdna dela in z nekaj usmerjanja se izvajalci temu hitro prilagodijo. Ustvari se lahko tudi zaupanje med izvajalcem in upraviteljem, kar pomeni bolj tekoče delo in manj potrebnih nadzorov del.

Po mojih izkušnjah je najslabša rešitev, da se izvajalci najemajo sproti, za vsako delovišče posebej. To zagotovo vodi v zamude pri proizvodnji in težave predvsem pri sanaciji žarišč podlubnikov. Pogosto menjavanje izvajalcev pomeni tudi več konfliktov med izvajalci in delovodjo ter upraviteljem glede kakovosti opravljenih del in več poškodb na gozdnem drevju in gozdnih tleh.

Prodaja lesa je bolj zapletena kot najemanje izvajalcev gozdnih del. Na slovenskem trgu se pojavljajo različni odkupovalci lesa, ki imajo različne poslovne prakse. Žal so med njimi takšni z nepoštenimi poslovnimi praksami. Predvsem je treba biti pozoren na tiste, ki ponujajo višje odkupne cene od večine na trgu in to pri vseh sortimentih. Pri takšnih je treba zelo dobro preveriti finančno stanje, pomembni pa so tudi roki plačila in priporočila.

Moje mnenje je, da je treba pri veliki gozdni posesti tudi pri odkupovalcih delati na zaupanju. Najbolje je sodelovati z dvema ali tremi stalnimi odkupovalci lesa, da se lahko sproti primerjajo cene in tudi usmerja odkup k tistemu, ki za pridobljene sortimente ponuja višjo ceno. Pomembno je, da so redni plačniki in da se njihove odkupne cene sicer skladajo s stanjem na trgu. Mora pa upravitelj zelo pozorno spremljati njihove odkupne cene in kakovost hlodovine. V primeru najkakovostnejše hlodovine je smiselno preveriti na trgu, ali je mogoče doseči višje odkupne cene, ali pa se celo odločiti za prodajo na dražbi vrednejšega lesa v Slovenj Gradcu.

Prodaja lesa je verjetno najbolj problematičen element pri odnosu med lastnikom in upraviteljem. Za upravitelja je najbolj enostavno, če se s samo prodajo ukvarja lastnik, saj potem nima bremena doseganja čim večjega donosa. Če ni tako, potem mora biti pri prodaji sodelovanje med lastnikom in upraviteljem tesno in smiselno je, da najpomembnejše odločitve sprejema lastnik. Tveganje je veliko, da se bo, kljub najboljšim namenom in najvišji učinkovitosti upravitelja, lastnik počutil opeharjenega, ker bo imel občutek, da se niso dosegle najvišje prodajne cene. To pa je nevarno za izgubo zaupanja in vodi v težaven odnos med upraviteljem in lastnikom, ki se običajno konča z odpovedjo upravitelja. Pri tem lahko pomembno vlogo odigrajo različni »vsevedneži« npr. na družbenih omrežjih, ki razglašajo, da je mogoče doseči višje cene. Običajno gre sicer za hvalisanje ali za posamezne naključno res visoko dosežene prodajne cene za manjše količine. Zato je pomembno spremljati javno objavljeno statistiko cen in pa cenike različnih (velikih) odkupovalcev. Treba je tudi upoštevati, da proizvodnja na veliki posesti ni tako prilagodljiva, kot recimo na majhni (kmečki) posesti, ko je mogoče z danes na jutri izvesti sečnjo, spravilo in prodajo lesa.

Za dela na gozdnih prometnicah je tudi smiselno imeti enega izvajalca, s katerim se vzpostavi tesno sodelovanje. Ker običajno gradbenih del ni tako veliko, ni nujen podpis letne pogodbe, to pa tudi omogoča večjo izbiro izvajalcev.

Pri izbiri izvajalcev ne glede na to ali gre za podjetje, samostojnega podjetnika ali nekoga z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji, je pomembno, da gre za profesionalne izvajalce, ki imajo ustrezno izobrazbo, opravljene ustrezne izpite in ustrezna dovoljenja za delo v gozdu. Pri svojem delu morajo uporabljati predpisano varnostno opremo in upoštevati predpise varstva pri delu. Izvajalce redno preverjajo različni inšpektorji, in če ni vse brezhibno, lahko pride do zaustavitve del.

Vsi procesi, vezani na gozdno proizvodnjo, morajo biti dokumentirani, v ključnih točkah pa mora biti vzpostavljen ustrezen nadzor. Procesi in njihov potek so prikazani v shemi procesov, ki se po potrebi spreminja in dopolnjuje. Ta omogoča pregled nad potekom odločanja in izvajanja del.

Slika: Primer sheme procesov gozdne proizvodnje na veliki gozdni posesti