Jelka

Vitli Krpan

Jelka (Abies alba) ali bela jelka je za smreko in bukvijo tretja najpomembnejša drevesna vrsta v naših gozdovih. Predstavlja dobrih 9 % lesne zaloge slovenskih gozdov.

Jelka zraste do 50 m visoko in doseže prsni premer do 2 m. Skorja je sivo rjava in v mladosti gladka. S starostjo razpoka. Rdečerjavi brsti so do 0,5 cm dolgi. Iglice so ploščate in dolge do 3,5 cm. Spodaj imajo dve značilni beli progi. Vrh iglice je zaobljen običajno z dvema vršičkoma. Iglice bodejo, če vejo z iglicami primemo v roko. To jo loči od smreke. Iglice so na vejah od 8 do 12 let, nato odpadejo. Iz ženskih socvetij, ki rastejo v zgornji tretjini krošnje, se v petih mesecih razvijejo 20 cm visoki storži. Usmerjeni so navzgor. Storži razpadejo na drevesu.


Skorja jelke je sive barve in v mladosti gladka.

Jelka najbolje uspeva na svežih, globokih in s hranili bogatih tleh. Potrebuje dovolj zračne vlage. Raste skoraj po vsej Sloveniji na nadmorski višini od 800 do 1.500 m. Na nekaterih področjih se spusti tudi nižje.

Jelkina posebnost je, da lahko več desetletij uspeva povsem zasenčena v podrasti. Ko se svetlobne razmere izboljšajo, pa zelo pospeši rast.

Les je mehak in elastičen. Uporablja se za izdelavo pohištva, tramov, plošč, stebrov, v rudarstvu, gradbeništvu in za proizvodnjo celuloze. Gostota lesa je od 320 do 710 kg/m3. Najkakovostnejši les imajo jelke premera od 50 do 60 cm. Iz jelke je mogoče pridobivati eterična olja. Jelka je pomembna tudi za čebelarje, saj je vir hojevega medu. Hoja je drug izraz za jelko. Čebele nabirajo mano ali medeno roso. To je delno predelan drevesni sok, ki ga črpajo nekatere uši in kaparji, ter ga nato izločijo. Kadar jelka dobro medi, lahko en panj nabere do 10 kg hojevega medu na dan.

Najvišja jelka pri nas je Rajhenavska jelka, ki raste v Kočevskem rogu. Visoka je okoli 50 m, njen obseg pa je preko 460 cm. Najdebelejša je Maroltova jelka na Pohorju, saj ima obseg preko 605 cm.

 

Knjiga drevesne vrste na slovenskem