Uniforest

Prebiralno gospodarjenje

Prebiralno gospodarjenje z gozdovi je v svoji osnovi prvotna oblika izkoriščanja gozda. Človek je iz gozda vzel le tisto, kar je potreboval. Dokler potrebe niso bile prevelike, se je gozd redno obnavljal in se ohranjal. Čez čas so se potrebe povečevale in človek je vse pogosteje posegal v gozd, gozd pa se ni mogel več sproti obnavljati. Gozd je postajal vse bolj reven, na koncu pa ga je človek uničil.

Seveda to ni ostalo neopaženo. Začele so se pojavljati različne oblike gospodarjenja, ki naj bi zagotavljale trajnost, vendar pa so bile še vedno preveč uničujoče za gozd. Proti koncu 19. stoletja so se posamezni gozdarji zavedali neuspeha uveljavljenih oblik gospodarjenja in so začeli razvijati pravo prebiralno gospodarjenje, ki zagotavlja trajnostno izkoriščanje gozda. V svetu sta bila glavna pobudnika prebiralnega gospodarjenja Švicarja Amonn in Biolley, pri nas pa so bili pobudniki Hufnagel, Schollmayer, Pahernik in Pogačnik. Prebiralni način gospodarjenja se je intenzivno uvajal po drugi svetovni vojni, dokler se ni ob koncu 20. stoletja zlil v obliko gospodarjenja, ki jo imenujemo sproščena tehnika gojenja gozdov (STGG).

Glavna značilnost prebiralnega gospodarjenja je, da svojo pozornost posvetimo posameznim drevesom in ne sestojem, kot je značilno za druge oblike. Zaradi tega je prebiralno gospodarjenje precej zahtevnejše za izvajanje, gozd moramo ves čas pozorno spremljati in izvajati kontrolo izvedenih ukrepov. Dobro moramo poznati drevesne vrste in njihove zahteve ter razmere posameznega rastišča. Pravilno izvajanje prebiralnega gospodarjenja zagotavlja trajnost gozda, trajnost donosov iz gozda za lastnika, obenem pa gozd ves čas opravlja vse svoje funkcije.

Prebiralni gozd

Pravilno prebiralno gospodarjenje ustvarja prebiralni gozd. Prebiralni gozd je gozd, kjer so na majhni površini šopasto ali skupinsko drevesa vseh velikosti (višina in premer) v takšnem razmerju, da je zagotovljena trajnostna proizvodnja. Pri tem obravnavamo vsako drevo kot samostojno proizvodno enoto. Posebnost prebiralnega gozda je možnost pomlajevanja na zelo majhnih površinah, je bolj usmerjeno in zahteva manj negovalnih ukrepov. Pomembna lastnost prebiralnega gozda je, da se neguje sam.

Prebiralni gozd ima značilen videz. Ko stopimo vanj, najprej opazimo, da je zelo razgiban. V gozdu je videti drevesa različne starosti, debeline in višine. V pogled običajno zajamemo tako majhna in mlada drevesca kot tudi odrasla visoka in debela drevesa. V gozdu je relativno svetlo, saj ni strnjenega sklepa krošenj, kot je značilno za enomerne gozdove. Posledično je tudi podrast bolj bujna in pestra, predvsem v vrzelih.

Drevesa se v prebiralnem gozdu delijo na tri skupine, glede na socialni položaj, ki ga zasedajo. Položaj posameznega drevesa ni odvisen od višine, temveč od okolice drugih dreves.

Čakalci so drevesa v spodnjem položaju, zasenčena od zgoraj z višjimi drevesi in od strani z drugimi čakalci. Med temi drevesi poteka oster boj za obstanek, saj je le malo svetlobe. Preživijo le najbolj vzdržljivi, ki pa le malo priraščajo v višino in debelino. V tem položaju so drevesa do 20 let, izjemoma pa lahko čakajo tudi do 150 let (npr. jelka). Njihova višina je lahko od nekaj 10 cm do 20 m, odvisno od višine dreves, ki jih nadvladujejo. Značilnost čakalcev je, da razvijejo dober koreninski sistem, ki jim zelo pomaga pri rasti, ko se prostor sprosti.

Tekači so v srednjem položaju. To so posamezna drevesa ali manjše skupine dreves, ki se jim je odprla pot navzgor proti svetlobi. Rastejo v svetlobnih jaških, ki nastanejo, ko se odstrani eno ali več starih dreves (sečnja, propad drevesa zaradi starosti, bolezni ali škodljivcev, ujma). Njihovo število je majhno, značilna pa je zelo hitra višinska rast. Ta drevesa so zelo nestabilna in občutljiva na ujme. Med tekači poteka zelo oster boj za prevlado.

V zgornjem sloju so zmagovalci. To so drevesa, ki so si zagotovila življenjski prostor, ki jim omogoča najboljšo rast in razvoj. So nad drugimi in različne starosti, ki je odvisna od števila let, ki so jih preživeli kot čakalci. Čeprav so to običajno najvišja drevesa v gozdu, pa so lahko tudi nižja drevesa, če rastejo v vrzeli. Tudi med zmagovalci poteka stalen boj za prevlado, vendar je veliko manj intenziven kot pri tekačih. Če eno drevo zaostane v rasti, ga lahko druga prerastejo.

Značilnost prebiralnega gozda je, da je zelo stabilen. To je posledica stopničaste zgradbe gozda, ki nudi drevesom zgornjega položaja dovolj rastnega prostora. Zato se dobro razvijejo in postanejo bolj odporna na poškodbe s strani ujm. Poleg tega pa nudijo določeno zaščito drevesom na nižjih položajih, ki pa niso tako stabilna. Zaradi svoje stabilnosti je prebiralni gozd idealen kot varovalni gozd na strminah.

Lesna zaloga v prebiralnem gozdu je stabilna in se bistveno ne spreminja. Optimalna zaloga v naših prebiralnih gozdovih se giblje od 300 do 500 m3/ha. Seveda je lahko v določenih primerih tudi višja ali nižja.

Izvajanje prebiralnega gospodarjenja

Če z gozdom prebiralno gospodarimo, moramo upoštevati, da je za uspešno delo potrebnega veliko znanja o gozdu, drevesih in samem prebiralnem gospodarjenju. Prebiralno gospodarjenje je veliko zahtevnejše od drugi oblik gospodarjenja, zato ves čas preverjamo, ali so ukrepi dosegli želen učinek. Je pa zato manj posegov v gozd. Edini ukrep, ki ga redno opravljamo, je sečnja, s katero odstranjujemo posamezna izbrana drevesa in izvajamo celotno nego gozda. Temu ukrepu rečemo tudi prebiranje. Prav tako ne poznamo proizvodnih dob, temveč ciljne dimenzije dreves. To je premer dreves, ko drevo obravnavamo kot zrelo za posek.

Značilnosti prebiralnega gospodarjenja:

  • lesna zaloga je enakomerno razporejena, njeno nihanje je majhno,
  • pomlajevanje je neprekinjeno,
  • v gozdu ne nastajajo večje praznine, ki bi zahtevale umetno obnovo,
  • odstranjujemo posamezna drevesa,
  • stremimo k največji proizvodnji in ravnotežju na majhni površini,
  • sečnjo izvajamo (prebiramo) na 8 do 12 let.

S prebiranjem izvajamo celotno nego gozda in sočasno zagotavljamo vse funkcije. Pri tem skrbimo, da vedno spodbujamo kakovostnejša drevesa in odstranjujemo tista drevesa, ki jim predstavljajo konkurenco. Pri tem pa odstranjujemo le tista drevesa, ki resnično ovirajo oz. konkurirajo najboljšim drevesom, vsa druga pa pustimo, razen, če želimo izvajati druge funkcije (nega, pomlajevanje, ohranjanje prebiralne zgradbe, sanitarna sečnja).

Redno se posvečamo tudi razvoju podmladka in ga po potrebi negujemo. Pri tem sproščamo najboljše osebke, odstranjujemo poškodovane, bolne in nekakovostno rasle osebke. S temi ukrepi izboljšujemo kakovost dreves, ko bodo zmagovalci. Prav tako ves čas zagotavljamo razvoj podmladka po posameznih skupinah v vrzelih. Pospešujemo ga tam, kjer zmagovalci pešajo.

Zelo pomembno pri prebiralnem gospodarjenju je zagotavljanje trajnosti prebiralne zgradbe. Če je ne zagotavljamo, se nam bo gozd spremenil iz prebiralne v drugo obliko. Skrbeti moramo, da v vsako debelinsko stopnjo vstopi toliko dreves, kot je iz nje izstopi (doseže naslednjo stopnjo) ali pa smo jih posekali. Pri tem je treba tudi ohranjati drevesno sestavo po drevesnih vrstah in po položajih.

Pri prebiranju odstranjujemo tudi vsa bolna ter poškodovana drevesa in drevesa, ki lahko ogrožajo razvoj gozda.

S prebiralnim gospodarjenjem vzdržujemo dinamično ravnotežje v optimalnem stanju gozda. Drugače povedano, skrbimo, da gozd ves čas opravlja svoje funkcije, se stalno obnavlja po vseh debelinskih stopnjah, pri tem pa se lahko počasi nekoliko spreminja na področju drevesne sestave, lesne zaloge, debelinske strukture in deležev po posameznih socialnih položajih. Zmagovalcem moramo zagotoviti, da bodo lahko hitro priraščali v debelino, dokler ne dosežejo želenega premera. Prav tako je pomembno, da je vrstna sestava takšna, da bodo lahko zasenčena drevesa (čakalci), tudi po daljšem obdobju rasti v senci takoj in hitro začela priraščati.

Prav slednje je glavna ovira za izvajanje prebiralnega gospodarjenja, saj je omejeno na sencozdržne drevesne vrste. Prebiralno gospodarimo predvsem v bukovo-jelovih gozdovih, bukovo-smrekovih gozdovih, jelovo-smrekovih gozdovih in smrekovih gozdovih. Prebiralno gospodarjenje onemogoča tudi prevelika številčnost parkljaste divjadi, ki obžira in uničuje mladje.

Prebiralno gospodarjenje ima številne dobre lastnosti:

  • trajnostno gospodariti je mogoče na zelo majhnih površinah (1 – 1,5 ha),
  • prebiralen gozd je odporen proti ujmam in suši,
  • poudarek na posameznih drevesih in izkoriščanje priraščanja posameznega drevesa,
  • dobro izkoriščenje naravnih dejavnikov,
  • gozdovi stalno opravljajo vse funkcije,
  • v prebiralni gozd lahko občasno bolj temeljito posežemo, za večji prihodek (npr. reševanje denarnih težav), brez večjih posledic,
  • pridobivanje debelih in kakovostnih hlodov.

Slabosti prebiralnega gospodarjenja:

  • prebiralno gospodarjenje je mogoče le na nekaterih rastiščih in v gozdovih, kjer prevladujejo sencozdržne drevesne vrste,
  • odkazilo je zahtevnejše,
  • sečnja je posamična in razporejena po večji površini, kar jo podraži,
  • izvajanje strojne sečnje je zelo oteženo ali onemogočeno,
  • spravilo je zahtevnejše zaradi večjih hlodov na večji površini,
  • ravnanje z gozdom in odkazilo zahtevata več strokovnega znanja in dobro poznavanje rastišča ter ekologije drevesnih vrst.

Prebiralni gozd in s tem prebiralno gospodarjenje sta najbolj primerna za območja varovalnih gozdov, saj preprečuje nastanek erozije. Prav tako je, če rastiščni pogoji to omogočajo, primerno za majhne posesti, kjer želimo imeti stalen dotok lesa oz. denarnih sredstev iz gozda. Ne bomo pa prebiralnega gospodarjenja uporabljali tam, kjer lahko z malo površinskimi čistimi enomernimi gozdovi dosegamo enake ali boljše učinke z manj napora.

 

Knjiga drevesne vrste na slovenskem