Rdeča pegavost borovih iglic

Rdeča pegavost borovih iglic (Mycosphaerella pini) napada predvsem črni bor, pri nas pa se pojavlja tudi na rdečem boru in rušju. Sicer napada več kot 50 vrst borov. Bolezen je predvsem nevarna na mladih drevesih do višine dveh metrov. Okužbe na višini nad 6 metrov so šibke.

Bolezen prepoznamo po odmiranju iglic. Te odmirajo po delih, od vrha iglice navzdol proti mestu, kjer je pritrjena na vejo. Na posušenih delih se pojavijo rdeče in rjave pege ali lise z drobnimi črnimi trosišči. Iglice običajno odpadejo naslednje leto po okužbi. Močno okuženi bori, ki imajo žive le iglice tekočega leta, običajno propadejo.

Gliva okuži iglice od pomladi do jeseni skozi listne reže. Da pride do okužbe, je potrebno dolgotrajno deževje nato pa trije deževni dnevi s temperaturami od 17 do 20 stopinj Celzija. Od okužbe do razvoja glive spomladi in poleti minejo najmanj štirje tedni, v slabih pogojih v drugih letnih časih pa do 6 mesecev. Bolezen je najbolj razširjena v celinskem delu Slovenije, kjer so vlažnejše razmere. Na Krasu in ob obali je skoraj ni.

Okuženost z rdečo pegavostjo borovih iglic zmanjšujemo z ukrepi, ki zmanjšujejo vlago v sestoju. Okoli mladih borov odstranjujemo drugo rastje, da se ne zadržuje vlaga. Redno izvajamo obžetev mladja. V drevesnicah skrbimo, da so mlada drevesca na osončenih mestih, kjer je nizka zračna vlaga.

 

Knjiga drevesne vrste na slovenskem