Živinsko spravilo lesa je zagotovo najbolj okolju prijazna oblika spravila lesa, ki pa je v današnjih razmerah slabo učinkovita in se ne uporablja več. Izjema so le še kakšna ekološko zelo občutljiva območja, kjer bi z drugimi oblikami spravila povzročili preveliko škodo.

Za živinsko spravilo so se v preteklosti uporabljali konji, mule, voli in mezgi. V Indiji in Afriki se še vedno uporabljajo sloni. Pri nas se je les spravljal z vlačenjem po tleh ali z nošnjo. Z nošnjo so spravljali les za drva. Za konje je skrbel konjar, ki je vodil običajno 3 ali 4 konje. Delo konjarja je bilo naporno, saj je moral že navsezgodaj zjutraj začeti s pripravo konj, delovnik pa je zaključil pozno zvečer. Pri vlačenju so se uporabljali posamezni konji ali pa dvojice.

Spravilo s konji se je praviloma izvajalo navzdol na krajše razdalje (do 200 m). Največji naklon navzdol je lahko bil 30 %, navzgor pa 15 %. Pri spravilu navzgor se je zmogljivost konj močno zmanjšala.

Prikaz spravila lesa s konji.