Glavna posebnost velike gozdne posesti je njena velikost. Ker običajno obsega več sto ali več tisoč hektarjev gozdov, je treba z njo gospodariti drugače, kot se npr. gospodari z majhno gozdno posestjo ali kmečko posestjo. Z velikostjo posesti je povezanih več dejavnikov.

Na veliki gozdni posesti se v gozdu vedno nekaj dogaja. Izbruhi podlubnikov, lokalni vetrolomi, usadi ipd. zahtevajo stalno prisotnost gozdarja in stalno razpoložljivost ekipe za sečnjo in spravilo. Zato je smiselno imeti vsaj z enim izvajalcem gozdnih del letno ali večletno pogodbo, da je vedno na voljo.

Negovalna dela se izvajajo vsako leto. Njihov obseg je odvisen od stanja gozda, obsega pomladitvenih površin in načina gospodarjenja v preteklosti. Obsegajo lahko od nekaj hektarov do nekaj deset hektarov. Če gre za požarno ogroženo območje, je treba vzdrževati tudi protipožarne poti in preseke.

Obseg gozdne proizvodnje (pridobivanja lesa) je sicer odvisen od želja in potreb lastnika, vendar pa je za velike gozdne posesti značilno, da se sečnja izvaja vsako leto večji del leta, kar omogoča ohranjanje gozda v dobri kondiciji. Količina posekanega lesa med leti lahko niha, vendar se je treba držati gozdnogospodarskega načrta in dosegati desetletne količine. Najlažje je, če je obseg sečnje po letih enakomerno porazdeljen.

Odvisno sicer od odprtosti gozda, bodo vsako leto potrebna dela na vlakah. Vzdrževanje in popravljanje vlak, predvsem tam, kjer sekajo hudournike in na strmih pobočjih, je stalnica. Če gozdovi v preteklosti niso bili dovolj odprti, je treba graditi nove vlake. V primeru napada podlubnikov v neodprtih delih gozda tudi zelo hitro (manj kot treh tednih), kar je poseben izziv.

Velike gozdne posesti imajo tudi pomemben širši vpliv, zato je pomembno sodelovanje z lokalno skupnostjo (občina oz. občine, turistična društva, gasilci, policijska postaja itd.). Med pomembnejšimi vplivi je zagotovo vpliv na (morebitna) vodna zajetja in na turistične dejavnosti. Čeprav je za to sodelovanje najbolj odgovoren lastnik, pa ima upravitelj gozdne posesti lahko pomembno vlogo kot vezni člen, saj bo moral v operativi sodelovati s predstavniki lokalnih skupnosti.

Dobro sodelovanje z lokalnim prebivalstvom pomaga upravitelju gozda. Lokalni prebivalci, ki živijo na območju posesti ali njeni bližini so čustveno (in zgodovinsko) navezani na gozd. To lahko predstavlja težavo v obliki konfliktov, kadar so posegi nesorazmerno veliki in jih lokalno prebivalstvo čuti kot uničevalne in ogrožajoče za njihovo okolje. V tem primeru se ustanavljajo civilne iniciative, obvešča medije in podobno. Po drugi strani pa sodelovanje, poslušanje in tudi upoštevanje želja lokalnega prebivalstva olajša gospodarjenje s posestjo, saj so ti prebivalci lahko oči in ušesa, ki poročajo o spremembah v gozdu, krajah lesa, uničevanju gozda ipd. in na ta način neke vrste varuhi gozda.

Velika gozdna posest zaradi vsega naštetega potrebuje sistemski in trajnostni pristop pri gospodarjenju, ki zahteva izdelavo letnih načrtov gospodarjenja in večletnih načrtov (pet ali deset) gospodarjenja. Najpomembnejši so zagotovo letni načrti, ki omogočajo tekoče izvajanje gozdne proizvodnje, medtem ko večletni načrti predstavljajo vodilo za oblikovanje letnih načrtov.