Delo upravitelja velike zasebne gozdne posesti je po mojem mnenju eno izmed najzahtevnejših delovnih mest za inženirje ali magistre gozdarstva. Zahteva zelo široko znanje, ki ga ni mogoče pridobiti le s študijem gozdarstva, in sposobnost odločanje na osnovi predvidevanja. Pri tem se mora soočati z veliko odgovornostjo do različnih deležnikov, ne le lastnika. Za marsikaj sicer pravno ni odgovoren, nosi pa veliko moralno odgovornost.

Upravitelj gozdne posesti ali upravitelj gozda je vezni člen med lastnikom, gozdom, javno gozdarsko službo, lovskimi družinami, izvajalci gozdnih del, odkupovalci lesa in širšo javnostjo.

Najpomembnejši je seveda gozd, na drugem mestu pa je lastnik gozda. Upravitelj, ki tega ne upošteva, je slab upravitelj, ker dopušča, da lastnik povzroča škodo gozdu in dolgoročno tudi sebi oz. svojim potomcem. Ključno je brezpogojno zaupanje med lastnikom oz. lastniki in upraviteljem gozdne posesti. To omogoča, da upravitelj uspešno (s tehtnimi in resničnimi argumenti seveda) vpliva na spremembe neustreznih pričakovanj ali zahtev lastnika. Upravitelj lastniku svetuje glede gozda in ga usmerja pri njegovih odločitvah. Zastopa njegove interese pri vseh ostalih deležnikih.

Upravitelj gozda mora biti odličen gozdarski strokovnjak, ki mora poznati delovanje gozda kot ekosistema in tudi vplive, ki nanj delujejo. Dobro mora poznati delo in pristojnosti Zavoda za gozdove in drugih institucij, s katerimi bo delal. Prav tako mora poznati zakonodajo, ne le gozdarske, temveč tudi drugo, ki se tika gozdne posesti. Sposoben mora biti izpolnjevanja in vlaganja vlog pri državnih organih in komunikacije z različnimi institucijami.

Ker dela z ljudmi, mora imeti razvite diplomatske sposobnosti, sposobnosti prepričevanja in sposobnost delovanja z različnimi tipi ljudi. Predvsem pri delu z izvajalci in odkupovalci mora biti vešč ustrezne komunikacije, saj so to na eni strani ljudje, ki dajejo največji poudarek zaslužku, posledično pa iščejo različne bližnjice, običajno na račun gozda ali lastnika. Z njimi mora ravnati odločno in pošteno in znati uveljavljati dogovorjene zahteve, ter od njih zahtevati poštenost in skrbno in kakovostno opravljanje dela. Redno jih mora nadzorovati kakovost njihovega dela in znati reševati konflikte, do katerih prihaja. Dobro mora tudi poznati tehnologijo gozdne proizvodnje, da usmerja izvajalce in postavlja realne zahteve glede na razmere na terenu.

Pri svojem delu sem imel največ težav z izvajalci sečnje in spravila, ki so videli samo »kubike« in zaslužek, niso pa poskrbeli za ustrezen gozdni red in za čim manjše poškodbe goza. Zaradi tega sem redno nadzoroval delo izvajalcev, najpogosteje tistih, ki so bili novi ali pa z njihovim delom v preteklosti nisem bil zadovoljen. Delo sem po potrebi tudi prekinil in zahteval, da se odpravijo napake. Če izvajalec svojih napak ni odpravil, sem ga odslovil in z njim nismo več sodelovali.

Upravitelj gozdne posesti mora biti pošten in zaupanja vreden človek. Pri svojem delu se bo lahko srečal s skušnjavami in nepoštenimi (in kaznivimi) praksami, ki mu bodo omogočale osebno finančno okoriščanje. Zato mora delovati transparentno, voditi podrobno dokumentacijo o oddanih delih, prodaji lesa in drugih gozdnih proizvodov in redno poročati lastniku o vsem, kar se dogaja, tudi o morebitnih spornih ponudbah ali namigih. Kakršnekoli podkupnine v kakršnikoli obliki mora brez pomisleka zavrniti in o njih tudi poročati lastniku. O vseh sestankih mora pisati zapisnike, ki so vedno na voljo na vpogled lastniku. Obseg administrativnih del je relativno velik, zato mora imeti čut za vodenje administracije in ne sme mu biti odveč presedeti ure in ure pred računalnikom.

Osebno se nisem srečal s spornimi praksami, kar pripisujem temu, da sem pri komunikaciji z izvajalci deloval strogo in odločno. Mi je pa delovodja poročal o primeru izvajalca pri zbiranju ponudb izvajalcev gradnje, ki je odkrito namigoval na sporne prakse. Seveda smo ponudbo izvajalca zaradi tega takoj izločili.

Vsak človek ima svoj način dela in različen način odnosa do ljudi, s katerimi sodeluje. Sam sem imel zelo profesionalen, strog in nekoliko tehnokratski, a korekten odnos do vseh, predvsem do izvajalcev. Nisem navezoval prijateljskih stikov z izvajalci in drugimi niti se z njimi nisem družil izven delovnega časa. Večina sestankov je bila ali v pisarni ali na terenu v gozdu in le izjemoma v katerem od gostinskih lokalov, če ni šlo drugače. Pri tem nisem nikoli pil alkohola, temveč vedno le sok ali pravi čaj. Na terenu se mi je dogajalo, da so me domačini povabili na pogovor in »ta kratkega« (kozarček žganja). Na pogovor sem z veseljem pristal, saj sem tako gojil dobre odnose z domačini, kar se je obrestovalo pri vsakodnevnem delu, vendar sem vedno zavračal kakršnokoli alkoholno pijačo. Pri teh pogovorih nisem nikoli govoril o namenih lastnika, niti o samem gospodarjenju z gozdom, razen o tekočih zadevah, ki jih je bilo mogoče opaziti in o stvareh, ki smo jih želeli komunicirati lokalnim prebivalcem. Sem pa vedno zelo pozorno poslušal, kaj so mi ljudje povedali in tudi povprašal, če imajo kakšne težave. Te informacije so velikokrat prišle prav.

Nekateri, raje gojijo bolj »topel,« »človeški« odnos, ki temelji na neki vrsti prijateljstva. S tem seveda ni nič narobe, pomembno je le, da se ne zapletamo v neke »kvazi« prijateljske povezave, ker bo to negativno vplivalo na delo. Pri delu se nikoli ne pije alkoholnih pijač – zaradi lastne varnosti (vožnja, hoja po terenu) in zato, da ne izčvekaš stvari, ki niso za širšo javnost.

Gozdni upravitelj mora obvladati osnove ekonomike. Spremljati mora trg gozdarskih storitev in lesni trg na celotnem vplivnem območju (srednja Evropa, Italija). Zbirati mora podatke o cenah lesa in storitev in znati predvidevati njihovo gibanje v prihodnosti. Na eni strani mora biti sposoben razmišljati daleč v prihodnost, po drugi strani pa se mora izredno hitro odzivati in odločati v primeru ujm in drugih težav z gozdom.

Pri tem mi je bil zelo v pomoč eden izmed odkupovalcev, s katerim sem delal že pred prevzemom upravljanja in se je v preteklosti izkazal kot zaupanja vreden. Informiral me je o spremembah na trgu in me tudi usmerjal, kdaj bo primeren čas za sečnjo določenih vrst oz. sortimentov, glede na dogajanje na trgu.

Upravitelj gozdne posesti mora imeti rad gozd, ki ga upravlja. Z veseljem se mora odpraviti vanj se po njem voziti, hoditi, ga opazovati in ugotavljati, kaj se v njem spreminja. Z gozdom mora živeti in ga spoštovati. Če čuti odpor, do gozda, potem naj si poišče drugo službo.

Sam sem vedno šel z veseljem v gozd na gozdni posesti, tudi če je deževalo ali snežilo, včasih tudi v prostem času. Nikoli mi ni bilo odveč sesti v avto in se odpeljati na gozdno posest.