Sodelovanje z javnostmi
Za dogajanje v gozdovih velike gozdne posesti se bo zanimal del javnosti. Gozdovi, čeprav so pravno gledano lastnina, so kljub vsemu del skupnega dobrega in vplivajo na življenje ljudi, ki niso lastniki.
Upravitelj bo imel največ stika z lokalnim prebivalstvom. To so ljudje, ki živijo znotraj gozdne posesti ali v njeni bližini. Ti so običajno čustveno navezani na gozd in jih dogajanje zelo zanima. Pozorno spremljajo gozd in so občutljivi na (prekomerne) posege vanj in bodo izražali svoje nestrinjanje. Pomembno je, da imata lastnik in upravitelj z njimi dobre odnose, ki temeljijo na odprtosti, informiranju in tudi poslušanju drug drugega. Če so odnosi dobri, so lokalni prebivalci lahko v veliko pomoč. Upravitelja lahko samoiniciativno obveščajo o dogajanju na posesti (npr. o pojavu podlubnikov, podrtega drevja ipd.) in postanejo varuhi gozda v smislu, da spremljajo dogajanje in preprečujejo ali opozarjajo na nastajanje škode, tatvine lesa ipd.
Lokalnemu prebivalstvu je tudi smiselno prisluhniti in priskočiti na pomoč. Npr. če se nekdo počuti ogroženega zaradi bližine drevja njegovi hiši, ne bi smelo biti problem to drevje v dogovoru z ZGS odstraniti. Prav tako je smiselno, da se lokalnemu prebivalstvu na željo zagotovi les iz gozda za domačo uporabo in proda po nekoliko nižji ceni od tržne. To bo imelo bistveno večji učinek od nekaj deset evrov, ki bi jih sicer dosegli na trgu. Prav tako je smiselno, da se omogoči pobiranje sečnih ostankov brezplačno ali za simbolično ceno tistim lokalnim prebivalcem, ki izrazijo željo.
Druga skupina so turisti in drugi, ki ne živijo v bližini gozdne posesti, pa jo obiskujejo z različnimi nameni npr. za rekreacijo, športne aktivnosti, nabiranje gozdnih sadežev ipd. Problem pri teh ljudeh je, da se ne čutijo povezane z gozdom in lahko povzročajo škodo: parkirajo izven cest, se vozijo po vlakah, uničujejo gozdno mladje ipd. Univerzalne rešitve ni in tudi prepovedi imajo omejen učinek. Zato je smiselno, da se označijo in uredijo območja za parkiranje vozil, namestijo informativne table z gozdnim bontonom in informacijami o gozdu. Vsi zaposleni, pa tudi lastnik pa naj ob svojih obiskih gozda opozarjajo kršitelje in če gre za povzročanje škode, to tudi prijavijo policiji oz. ustreznemu inšpektoratu. Če je turističnega obiska veliko, je smiselno razmisliti o turističnem potencialu in možnostih dodatnega zaslužka s ponujanjem turističnih storitev (npr. vodeni ogledi).
Za gozdove na gozdni posesti lahko zanimanje izkaže tudi strokovna javnost: raziskovalci, zaposleni na zavodu za gozdove, zaposleni na ministrstvih, profesorji s študenti gozdarstva, krajinske ekologije, biologije ali kmetijskih ved. Ti se lahko vnaprej najavijo, kar je običajno takrat, ko jih zanima sama gozdna posest, ali pa jih srečamo v gozd. Sicer je odvisno od vsakega upravitelja posebej, vendar priporočam, da se, v primeru, da pokažejo zanimanje, z njimi delijo informacije in zanimivosti o gozdni posesti, ki nimajo zaupnega značaja.
Dobri odnosi z javnostmi imajo lahko nevtralne, bolj verjetno pa pozitivne posledice, obenem pa tudi lastnika predstavljajo v pozitivni luči. Slabi odnosi pa imajo negativen vpliv, ki bo lahko oteževal gospodarjenje z gozdno posestjo predvsem v obliki nasprotovanja, prijavljanja inšpekcijskim službam, oteževanju pridobivanja soglasij in dovoljenj itd. Kakšen bo odnos do javnosti, je sicer v prvi vrsti odločitev lastnika in upravitelj jo je dolžan spoštovati. Mora pa upravitelj stremeti k dobrim odnosom, predvsem z lokalnim prebivalstvom, ker pozitivni učinki odtehtajo morebitne negativne.