Revirni gozdar je za upravitelja gozdne posesti drugi najbolj pomembni človek, s katerim sodeluje. Na prvem mestu je seveda lastnik oz. lastniki. Revirni gozdar je tisti, ki odloča kaj in kje se bo v gozdu delalo, seveda v skladu z lastnikovimi željami, zahtevami in potrebami. Prav tako je to človek, ki zagotovo zelo dobro pozna gozd in vse njegove posebnosti, še posebej, če gre za starejšega gozdarja z veliko izkušnjami.

To ni človek, s katerim bi upravitelj gozdne posesti bil bitke za vsako odkazano drevo, temveč je človek, s katerim se tesno sodeluje in skupaj sprejema nekatere odločitve. Zaradi tega je pomembno, da se vzpostavi zaupanja vreden profesionalen odnos, ki temelji na obojestranskem spoštovanju. Pri tem mora upravitelj gozdne posesti razumeti, da revirni gozdarji delajo po svojih utečenih napisanih in nenapisanih pravilih in postopkih, od kateri ne odstopajo, oz. ne smejo odstopati. Zaradi nerazumevanja tega je veliko nepotrebnih sporov med lastniki gozdov in revirnimi gozdarji.

Seveda pa ne pomeni, da ima revirni gozdar vedno prav. Takrat, ko se moti, ali njegov predlog ni najboljši, najbolj racionalen, ga je treba soočiti s trdnimi argumenti, da spremeni svoje mnenje ali odločitev.

Pri trasiranju gozdnih vlak sem večkrat videl bolj racionalno in primernejšo traso, kot jo je predlagal revirni gozdar. Predstavil sem mu svoj predlog z argumenti, zakaj je moja rešitev boljša. Na terenu pri trasiranju sva skupaj pregledala možne trase in se potem odločila za moj predlog ali pa celo našla še boljšo traso.

Pri delu z revirnim gozdarjem je treba vedno imeti v mislih, da je pri njem vedno na prvem mestu tisto, kar je najboljše za gozd, tako kot ga vidi on. To pa ne pomeni, da so njegovi pogledi tudi vedno najbolj racionalni in finančno najugodnejši. Upravitelj gozdne posesti mora zato biti zelo pozoren na finančni vidik in ustrezno usmerjati revirnega gozdarja, da ta sprejema tiste odločitve, ki so sicer najboljše za gozd, a tudi najbolj racionalne od vseh možnih odločitev. Ravno ta sposobnost, da zna tehtati med tem kar je najboljše za gozd in kaj je za lastnika najbolj racionalno, je ena izmed najbolj pomembnih značilnosti upravitelja. To seveda ne pomeni, da vedno izbira najbolj racionalne in (kratkoročno) ekonomsko najugodnejše rešitve, temveč da izbira rešitve, ki so dolgoročno dobre za gozd in lastnika, in jih zna uspešno zagovarjati pred revirnim gozdarjem in lastnikom.

Revirni gozdar mora biti vključen v pripravo letnega načrta gospodarjenja z gozdno posestjo, v smislu, da skupaj z upraviteljem določita obseg in odseke, kjer se bo izvajala sečnja, obseg in lokacije nege in druga dela v gozdu, ki jih bo treba izvesti.

En izmed večjih izzivov tako za revirnega gozdarja, kot za upravitelja gozdne posesti, je pregled nad dogajanjem na gozdni posesti. Zaradi velikosti je težko tedensko, tudi mesečno, v celoti pregledati gozdno posest. V času napadov podlubnikov, ko je potrebno res hitro ukrepanje, to najbolj pride do izraza, saj takrat ni mogoče dovolj hitro odkrivati novih žarišč. Zato je smiselno, da si upravitelj in revirni gozdar razdelita posest in se medsebojno obveščata o novih žariščih, ki jih potem revirni obišče in odkaže napadeno drevje.

Ker revirni gozdar in upravitelj gozdne posesti tesno sodelujeta, je smiselno, da se redno srečujeta. Pri svojem delu sva imela z revirnim gozdarjem dva tipa srečanj. Pogostejša so bila v obliki kratkih sestankov v gozdu glede operative, največkrat kar nenapovedano ob naključnih srečanjih na posesti. Večino operativne komunikacije sva sicer vodila preko e-pošte in telefonskih pogovorov, kar se je dogajalo večkrat tedensko. Enkrat mesečno pa sva imela sestanke v pisarni, kjer sva se pogovarjala o:

• razmerah in dogajanju v gozdu,
• poteku rednega in izrednega odkazila,
• poteku gozdnih del,
• težavah in izzivih, ki se sproti pojavljajo,
• uresničevanju letnega načrta.

Najmanj dvakrat letno pa sva imela sestanek v povezavi s pripravo letnega načrta, običajno proti koncu koledarskega leta.