Kadarkoli gremo v gozd, moramo storiti vse, da se ne izgubimo. To pomeni, da se v neznani gozd ne podajamo brez ustrezne opreme, kot so kompas, zemljevid in GPS sprejemnik. Če gremo na kratek sprehod v primestni gozd, ki ga dobro poznamo, teh pripomočkov ne potrebujemo. Če pa se odpravimo na pohod ali nabirati gozdne sadeže v neznane gozdove, pa brez kompasa in zemljevida tvegamo, da se izgubimo.

Marsikdo bo zamahnil z roko, češ, saj se lahko orientiram po soncu, mahu na deblih in drugih orientacijskih znakih. Sonce v gozdu ni najboljši orientacijski pripomoček. Če ga zakrijejo oblaki, ga ne vidimo več, poleg tega pa ga je skozi goste poletne krošnje težko videti. Mah na deblih je nezanesljiv za orientiranje, saj mah raste bujneje na vlažni strani debla, ki pa ni vedno na severu. Poleg tega pa je pogosto težko določiti, na kateri strani debla je mahu več. V gozdu se lahko zelo hitro izgubimo, še posebej, če nabiramo gozdne sadeže, kot so borovnice in gobe. Takrat imamo pogled usmerjen v tla in nismo pozorni na okolico ter hitro izgubimo orientacijo. Najnevarnejši so ravninski gozdovi.

Preden se odpravimo od doma, domačim povejmo, kam gremo in kdaj približno se bomo vrnili. S seboj vzemimo mobilni telefon, s katerim lahko v primeru nezgode pokličemo na pomoč.

Če se v gozdu izgubimo ravnamo po naslednjih korakih: ustavimo se, premislimo, opazujemo in načrtujemo. Najbolj pomembno pa je, da nas ne zagrabi panika. Zaradi panike si bomo položaj le poslabšali.

V trenutku, ko ugotovimo, da smo se izgubili, se ustavimo. Ostanemo mirni, saj v trenutku ne moremo storiti ničesar, da bi spremenili nastalo situacijo. Če pot nadaljujemo, se lahko še bolj izgubimo. Najbolje je, da sedemo, kaj popijemo in pojemo ter se umirimo.

V naslednjem koraku moramo temeljito premisliti nastalo situacijo. V mislih skušamo ugotoviti, kje smo hodili. Spomnimo se posebnosti, ki smo jih videli: nenavadno drevo, skale, luža, gozdna vlaka itd.

Sledi opazovanje okolice. Če imamo s seboj kompas in zemljevid, skušamo na osnovi okolice ugotoviti, kje smo. Če smo brez kompasa, skušamo ugotoviti, iz katere smeri smo prišli in kje so strani neba. Ocenimo, koliko časa imamo do teme, kakšno bo vreme in kakšne so zaloge vode.

Na osnovi razmisleka in opazovanja okolice naredimo načrt, kako se rešiti iz zagate. Pot po kateri se odpravimo, označujemo z vejami, kamenjem ali drugimi oznakami. Tako bomo vedeli, če bomo hodili v krogu.

Če nimamo kompasa in zemljevida, ali pa z njuno pomočjo ne znamo določiti lokacije, je najboljša tehnika, da gremo nazaj po poti, od koder smo prišli. Sledimo svojim korakom in počasi se bomo spomnili okolice, kjer smo že hodili. Hodimo počasi in pozorno spremljamo okolico in sledi, ki smo jih pustili. Če sled izgubimo, se vrnemo na zadnje mesto, kjer smo jo še videli.

Ker so slovenski gozdovi večinoma dobro prepleteni z gozdnimi vlakami in cestami, se je mogoče iz nastalega položaja rešiti tudi tako, da poiščemo gozdno vlako in ji sledimo. Če smo se odpravili v pravo smer, bomo prej ko slej prišli do gozdne ceste, sicer se bo vlaka končala. V tem primeru se obrnemo in nadaljujemo v drugi smeri. Vlake so lahko dolge, v izjemnih primerih tudi nekaj kilometrov, zato ne smemo prehitro obupati. Ko pridemo na gozdno cesto, hodimo po njej, dokler ne pridemo do kakšne oznake ali znane točke. Če slišimo v gozdu druge ljudi, jih pokličemo na pomoč. Če je v bližini kakšna vzpetina, se vzpnemo nanjo, da imamo boljši pregled nad okolico. Ker so vzpetine v gozdu običajno zaraščene, ni rečeno, da si bomo lahko z razgledom pomagali.

Če nikakor ne najdemo poti iz gozda, potem pokličemo preko mobilnega telefona pomoč. Pri tem ohranimo mirno kri, da bomo operaterju lahko podali čim več informacij, ki bodo pomagale reševalcem. Brez izjeme upoštevamo navodila, ki nam jih bo dal telefonski operater.