O vetrolomu govorimo, kadar močan veter poškoduje ali uniči drevesa v gozdu. Veter lahko drevesa izruva iz tal, odlomi pri panju ali pa prelomi debla. Te poškodbe so za drevesa pogubna, saj običajno odmrejo takoj ali pa životarijo še nekaj let, preden dokončno odmrejo. Vetrolomi so v slovenskih gozdovih relativno pogost pojav, predvsem tam, kjer gozdovi nimajo ustrezne drevesne sestave.

Vetrolomi najpogosteje prizadenejo enomerne gozdove ene drevesne vrste. Pri tem so najbolj izpostavljeni umetno osnovani smrekovi gozdovi. Vetrolomi so pogosti na grebenih, okoli vrhov, na zaobljenih hribih, gorskih sedlih in hrbtih. Glede na veter in gibanje najmočnejših sunkov je lahko drevje uničeno na obsežnih površinah ali pa v ozkih pasovih.

Izpostavljenost gozda vetrolomom je odvisna od številnih dejavnikov: od posameznih lastnosti drevesa, ki vplivajo na mehansko stabilnost, od lastnosti sestoja, lastnosti tal, topografskih lastnosti in meteoroloških lastnosti. Vetrolomu so manj izpostavljena tista drevesa, ki so dobro zakoreninjena in uspevajo v pravilno naravno oblikovanih sestojih.

Na območjih, ki so izpostavljena močnemu vetru, upoštevamo nekatere smernice za gojenje gozdov, ki krepijo njihovo odpornost. Če sadimo drevesa, potem sadimo le avtohtone vrste, ki so prilagojene rastišču. Oblikujemo mešane sestoje, ki so bolj stabilni kot monokulturni sestoji. Z izvajanjem nege skrbimo, da se oblikujejo ozke, globoke in somerne krošnje. Kadar odpiramo sestoje, smo pozorni na lastnosti tal in globino korenin dreves. Sestojev ne odpiramo preveč, ker so, kjer je sklep krošenj pretrgan, bolj občutljivi na veter. Pozornost posvetimo tudi gozdnemu robu. Ta ne sme biti zaprt, temveč dovolj prepusten, da ne zaustavlja zračnega toka.

Vetrolomi povzročijo veliko gospodarsko škodo. Sestoji, ki jih prizadene vetrolom, v veliki meri izgubijo svojo vrednost. Les se razvrednoti. Ker je poškodovan, ga je običajno mogoče prodati le kot celulozni les ali les za kurjavo. Sanacija poškodovanih gozdov je dolgotrajen proces. Drevesa so običajno med seboj prepletena, zato je njihovo spravilo zelo zahtevno in nevarno. Običajno ga opravljajo posebej za to izurjene skupine sekačev in traktoristov. Gibanje od vetra podrtega drevja pri kleščenju in žaganju je nepredvidljivo, zato so norme za sekače in traktoriste povsem drugačne, kot pri redni sečnji, ali pa jih ni. Kadar gre za vetrolome na večjih površinah, je najbolj smiselno spravilo lesa s stroji za sečnjo in spravilo, ki varno pospravijo podrto drevje. Po spravilu ostane gola površina na kateri se običajno pojavi erozija. Da so njeni negativni učinki čim manjši, čim prej posejemo ali posadimo nova drevesa. Mlada drevesca je treba ves čas negovati in jim z različnimi ukrepi nege mladja in gošče pomagati, da zrastejo. Da bomo iz novega gozda dobili prihodek, bo minilo več desetletij, do takrat pa bomo morali vanj bolj ali manj le vlagati.