Žuželke so med večjimi povzročitelji škode v slovenskih gozdovih. Med njimi največ škode povzročijo podlubniki. Drobni lubadarji, ki so veliki le nekaj milimetrov, uničijo 25-metrsko smreko, ki ima premer preko 50 cm. Enega lubadarja se smreka enostavno ubrani, ravno tako deset, ki končajo zalepljeni v smoli. Ta je naravna obramba in zaščita iglavcev pred škodljivci in glivami. Ko pa smreko napade na stotine lubadarjev v vročem in sušnem poletju, ko se drevo bori s pomanjkanjem vode, pa ji ni pomoči. Hitro klone pod množico majhnih žuželk. Tako je tudi z drugimi drevesi in drugimi žuželkami. Kadar so drevesa oslabljena, žuželk pa je preveč, jim pogosto ni več pomoči.

Leta 2010 je bilo zaradi posledic delovanja žuželk posekanih dobrih 200 tisoč dreves oz. 231.500 m3 drevja. Ta količina je predstavljala 7 % celotnega poseka lesa. Največ škode so naredili podlubniki, večino na smrekah.

Žuželke so prebivalci gozda kot druge živali in rastline. So njegov sestavni del in opravljajo pomembno vlogo. V normalnih pogojih, ko je gozd v naravnem ravnotežju, ne povzročajo omembe vredne škode. Njihovi napadi so v veliki meri (a ne vedno) omejeni na oslabela drevesa, ki že gredo po poti propada. Pomembno škodo povzročajo takrat, ko je podrto naravno ravnotežje. To je lahko neustrezna vrstna sestava dreves (monokulturni nasadi smreke), večje število dreves neke vrste na neustreznem rastišču, vnos tujih vrst žuželk, na katere naše drevesne vrste niso prilagojene in drugo. Najpogosteje pride do prenamnožitve žuželk in nastanka večje škode v gozdovih, kjer so večje količine smreke na neustreznih rastiščih in kadar se v Sloveniji naseli nova vrsta žuželk, ki ji ustrezajo pogoji, nima pa naravnih sovražnikov.

Proti žuželkam ukrepamo predvsem preventivno. Z različnimi ukrepi ohranjamo naravno ravnotežje v gozdu, da se škodljive žuželke ne prenamnožijo. Predvsem skrbimo za ustrezno drevesno sestavo in redno odstranjujemo napadlo drevje.