Podlubniki
Podlubniki so največji škodljivci v naših gozdovih. V obdobju od leta 2003 do 2009 je bilo zaradi podlubnikov posekanih 3,5 milijona drevja, večinoma zaradi napadov lubadarjev. Med podlubniki največ škode povzročajo lubadarji, ki lahko povzročijo propad celih sestojev.
Podlubniki so majhni hrošči valjaste oblike veliki do 5 mm. V lubje dreves izvrtajo majhno luknjico in nato pod lubjem izdolbejo rove. Rove delajo odrasli osebki in ličinke. Vzorci rovov so značilni za posamezno vrsto. Podlubnike delimo na lubadarje, ličarje in lesarje. Lubadarji povzročajo največjo škodo v gozdovih, saj zaradi njih propadejo drevesa, lesarji pa običajno razvrednotijo les in povzročajo škodo lesni industriji.
Smrekov sestoj, ki so ga napadli in uničili podlubniki.
Podlubniki napadajo drevesa, ki so prizadeta zaradi bolezni, suše, poškodb, ujm in smoga. Večina podlubnikov se prehranjuje s floemom ali z odmrlim lesom, nekateri pa v rove naselijo glivo, ki jim predstavlja vir hrane.
Lubadarji
Gospodarsko pomembni lubadarji napadajo iglavce. Največjo škodo povzročajo na smrekah. Napadene smreke na neprimernih rastiščih lahko v celoti propadejo, kar ima za posledico obsežne sanitarne sečnje, ki lahko v primeru monokulturnega gozda privedejo v golosečnjo. Lubadarji pri nas povzročajo škodo predvsem na smreki, jelki in boru. Napadene smreke in jelke imenujemo lubadarke. Zanje je značilno, da jim začne propadati krošnja (spremeni barvo), na lubju je mogoče videti drobne luknjice, drevesa se smolijo. Sčasoma začnejo odpadati iglice in v zadnji fazi se začne luščiti skorja. Drevo propade.
Lubadarje zatiramo z lovljenjem v posebne pasti. V njej so vrečke s feromoni, ki privabijo lubadarje.
Za preprečevanja širjenja lubadarjev izvajamo predvsem preventivne ukrepe. Skrbimo za primerno drevesno sestavo, izvajamo sanitarne ukrepe, redno odstranjujejo sveže napadeno drevje, posekan les čim prej odpeljemo iz gozda in pri sečnji strogo upoštevamo predpisani gozdni red. Kadar se nekatere vrste preveč razširijo, jih aktivno zatiramo z lovljenjem v pasti in uporabo lovnih dreves ter lovnih debel.
Osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus) napada smreko, opazili pa so ga tudi na borih in jelki. Odrasli hrošček je velik od 4 do 5,5 mm, rdečerjave ali črnorjave barve. Na zadnjem delu pokrovk ima na vsaki strani po 4 zobce, skupaj torej 8. Od tu tudi ime osmerozobi. Ličinka je bela z rumenorjavo glavo. Buba je bele barve. Odrasli hrošči potrebujejo spomladi temperature nad 12 stopinj Celzija, da nehajo prezimovati in vsaj 3 dni temperature nad 15 stopinj, da začnejo napadati drevesa. Samček v lubje izvrta luknjico in napravi kotilnico, v katero privabi običajno tri samice. Te med skorjo in lesom izdelajo do 15 cm dolge in okoli 2,5 mm široke rove v katere odlagajo jajčeca. Ličinke izvrtajo rove stran od samičinega rova v ličju in skorji. Letno razvije dve, v ugodnih pogojih pa tri generacije. Osmerozobi smrekov lubadar najbolj ogroža čiste smrekove sestoje stare med 80 in 100 leti. Napada poškodovana (ujme, mehanske poškodbe), oslabela in bolna drevesa. Napade tudi sveže posekano drevje (hlode in debele veje), kadar pa se močno razširi pa napade tudi zdrave smreke. Škoda, ki jo povzroča je lahko zelo velika, saj lahko uniči sestoje smreke na večjih površinah.
Šesterozobi smrekov lubadar (Pityogenes chalcographus) napada smreko, tu in tam pa ga najdemo tudi na boru, macesnu in jelki. Odrasel hrošček je velik 1,8 do 2,8 mm, Na zadnjem delu pokrovk ima 6 zobcev (na vsaki pokrovki 3), ki so pri samčkih bolj izraziti. Hroščki rojijo (se parijo) aprila in maja ter občasno julija in avgusta. Samček izvrta luknjico v lubje, pridruži pa se mu 3 do 6 samic, ki nato zvezdasto izdelajo rove dolge 2 do 6 cm in široke 1 mm. Ličinke izdolbejo kratke hodnike. Napada veje in vrhove dreves, kjer je lubje tanjše. Ogrožena so oslabela, poškodovana in podrta drevesa. V ugodnih razmerah se lahko močno namnoži in napade zdrava drevesa.
Dvanajsterozobi borov lubadar (Ips sexdentatus) napada bor in tudi jelko, smreko, macesen ter duglazijo. Je največji med našimi lubadarji. Odrasel hrošček je velik od 5,5 do 8 mm in temno rjave barve. Vratni ščit mu povsem prekriva glavo. Na zadnjem delu ima na vsaki pokrovki po 6 zobcev (skupaj 12). Rojijo aprila in maja in običajno še julija in avgusta. Samček pod skorjo oblikuje kotilnico, v kateri se mu pridruži 2 do 5 samic. Samice izdolbejo navpične rove, ki so dolgi do 50 cm in široki do 5 mm. Rovi ličink so postavljeni prečno in so dolgi do 10 cm, na koncu pa imajo veliko bubilnico. Napada predvsem oslabljeno in poškodovano drevje ter sveže posekano drevje. Če se močno namnoži, lahko napade tudi zdrava drevesa.
Krivozobi jelov lubadar (Pityokteines curvidens) napada predvsem jelko, opazimo pa ga tudi na nekaterih drugih iglavcih. Je svetlo rjav od 2,5 do 3 mm velik hrošček. Na zadnjem delu pokrovk ima 6 zobcev. Roji na začetku aprila in julija. Najpogosteje napada obolelo staro drevje in poškodovana drevesa. Napada tudi sveže posekana drevesa.
Zrnati jelov lubadar (Cryphalus piceae) napada predvsem jelke. Je rjave barve in velik od 1 do 2 mm. Roji marca ter aprila in julija ter avgusta. Na pokrovkah nima zobcev. Napada oslabela in poškodovana drevesa. Napade tudi posekano drevje.
