V svetu veljajo različne oblike gospodarjenja z gozdovi. Večji del sveta ima gospodarjenje z gozdom zastavljeno na osnovi pretiranega izkoriščanja, ki gozd močno poškoduje ali povsem uniči. Predvsem v tropskem pasu je izkoriščanje gozdov uničevalno in vsako leto zaradi tega izgubimo ogromne količine tropskega gozda, kar je neposredno ali posredno posledica sečnje lesa. Velik del tropskih gozdov je uničen potem, ko podjetja za pridobivanje lesa zgradijo ceste in posekajo le nekaj dreves, iz katerih izdelan les prodajo na trgu. Za njimi pridejo kmetje (požigalniški način kmetovanja) ali pa podjetja, ki osnujejo različne plantaže. V nekaj letih se zemlja povsem izčrpa, in gozd se ne vrne. Tudi v zmernem pasu prevladuje način gospodarjenja, ki omogoča goloseke in okolju povzroča škodo. Vse to se dogaja zaradi pohlepa po denarju in zavestnem zavračanju razmišljanja o vplivu takšnega izkoriščanja na okolje, živali, rastline in ljudi.

Zaradi vsega tega so različne okoljske organizacije desetletja izobraževale, informirale in osveščale potrošnike o pomenu gozdov. Tako je konec 80-tih let ozaveščenost prebivalstva v zahodnem svetu že toliko narasla, da so začeli zahtevati izdelke iz lesa, ki je bil pridobljen na trajnostni način in njegovo pridobivanje je imelo čim manjše posledice za okolje. Na osnovi potreb in zahtev potrošnikov so na začetku devetdesetih let 20. stoletja nastale prve organizacije, ki so z različnimi preverjanji zagotavljale, da so leseni izdelki iz lesa pridobljenega na trajnostni način. Nekatere organizacije so bile neprofitne in popolnoma neodvisne, druge pa so ustanovila različna podjetja v verigi predelave lesa, da so lahko spremljala in preverjala, ali je proizvodnja lesa in končnih izdelkov v skladu z določenimi standardi. Organizacije so začele izdajati certifikate lastnikom gozdov in podjetjem v predelovalni verigi lesa, ki jamčijo, da je pridobivanje lesa in proizvodnja izdelkov trajnostna oz. s čim manjšimi možnimi negativnimi vplivi na okolje.

Za gospodarjenje z gozdovi, ki pridobijo certifikat, velja, da:

• lastniki gozdov striktno upoštevajo vso veljavno zakonodajo,
• se pri pridobivanju lesa ohranja biološka raznovrstnost,
• se varujejo ogrožene živalske in rastlinske vrste,
• da je izkoriščanje lesa trajnostno,
• se ohranjajo vodni viri,
• drugo.

Danes je v svetu uveljavljanih več kot 50 certifikacijskih shem, ki imajo različne pogoje. Najbolj prepoznavni in uveljavljeni so certifikati Forest Stewardship Council (FSC) in Programme for the Endorsement of Forest Certification (PEFC). Obe organizaciji sta neprofitni, njihovi člani pa so tudi številne znane okoljevarstvene organizacije. Certifikati FSC in PEFC imajo velik pomen med potrošniki in vedno več osveščenih potrošnikov se odloča za nakup izdelkov iz lesa, ki imajo enega izmed teh dveh certifikatov.

Način gospodarjenja z gozdom v Sloveniji, ki je določen z Zakonom o gozdovih, zagotavlja trajnostno in okolju prijazno gospodarjenje. Slovenija ima, poleg Švice, zagotovo enega izmed najbolj naprednih načinov gospodarjenja z gozdovi na svetu, ki gozdov ne izčrpava in ne uničuje, temveč jih ohranja. S tega vidika certificiranje naših gozdov ni potrebno. Vendar pa tuji kupci lesa in lesnih izdelkov zahtevajo te certifikate, saj tako izdelke lažje prodajo končnim kupcem.

Prednost lastnika gozda, ki pridobi FSC ali PEFC certifikat je v tem, da bo les lažje prodal, ne zagotavlja pa višjih odkupnih cen. S pridobljenim certifikatom zagotavlja kupcem lesa, da je les pridobljen trajnostno, da se upošteva vsa zakonodaja in da se ohranjanju okolja posveča vsa potrebna skrb.