Vsak vestni lastnik gospodari z gozdom. To pomeni, da z njim ravna na način, da zagotavlja opravljanje vseh funkcij gozdov. Pri gospodarjenju z gozdom se lastniki predvsem usmerijo v zagotavljanje proizvodnih vlog gozda od katerih izstopa predvsem lesnoproizvodna vloga.

Namen gospodarjenja z gozdom za večino lastnikov je predvsem pridobivanje lesa, na način, da se gozd ohranja in da se ohranja izpolnjevanje drugih vlog gozda. Pri tem gre večinoma za eno izmed oblik pomlajevanja gozda. Gozd ima za lastnika največjo vrednost takrat, ko dosežeta vrhunec (kulminirata) volumenski in vrednostni prirastek. To se običajno zgodi v visoki starosti, ko so drevesa zelo debela. Z ekonomskega vidika takšna drevesa ne prinesejo tudi največ denarja. Zato se običajno drevesa sekajo pri manjši debelini, zelo pa je odvisno od rastišča in od nekaterih drugih dejavnikov.

Ko drevesa v sestoju dosežejo svojo največjo vrednost, je čas za pomladitev. S pomladitvijo sestoj vrnemo na začetno razvojno stopnjo in s tem omogočimo ponoven donos kakovostnega lesa čez nekaj desetletij.

Pomlajevanje lahko opravimo na različne načine, osnovni prijem pa je sečnja. Način pomlajevanja določa obliko gospodarjenja. Tako poznamo:

• golosečno gospodarjenje,
• zastorno gospodarjenje,
• gospodarjenje z robnimi sečnjami,
• skupinsko postopno gospodarjenje,
• prebiralno gospodarjenje,
• gospodarjenje na osnovi sproščene tehnike gojenja gozdov.

V Sloveniji se izvaja predvsem gospodarjenje na osnovi sproščene tehnike gojenja gozdov, ki omogoča, da se gozdovi čim bolj približajo naravni zgradbi gozda. Pri tem težimo, da je gozd čim bolj podoben optimalnemu stadiju pragozda, ki zagotavlja največje donose in izpolnjevanje vseh funkcij gozdov. Ta način gospodarjenja dejansko vsebuje prvine gospodarjenja z robnimi sečnjami, skupinsko postopnega gospodarjenja in prebiralnega gospodarjenja.