Vožnja s traktorjem po vlakah je mnogo bolj zahtevna, kot vožnja po poljskih poteh, travnikih in njivah. Nakloni na vlakah se lahko hitro spreminjajo, nevarne pa so tudi izbokline in luknje zaradi katerih se lahko traktor prevrne. S traktorjem se vozimo po vlakah počasi in s premislekom, da ne bomo povzročili nezgode.

Preden se lotimo spravila lesa iz sečišča, se prepričajmo, da je traktor brezhiben. Preverimo količino potrebnih maziv in tekočin v motorju, delovanje zavornega in pogonskega sistema, delovanje kontrolnih instrumentov in kolesa ter verige. Morebitne napake ali pomanjkljivosti odpravimo. Pregledamo tudi vlako in poiščemo ovire ali poškodbe, zaradi katerih bi se lahko traktor poškodoval. Preverimo tudi, ali so pogoji za spravilo primerni. Predvsem po dolgotrajnih padavinah so lahko nekatere vlake povsem neprimerne za vožnjo.

Gozdarski zgibnik pri delu

Spravilo lesa je sestavljeno iz štirih delovnih faz: prazna vožnja, privlačevanje, polna vožnja in odlaganje lesa.

Pri prazni vožnji traktor prepeljemo od začasnega skladišča na gozdni cesti do sečišča. Ker traktor ni obremenjen, je bolj občutljiv na nenadne sunke in s tem bolj dovzeten za prevrnitev. Najbolj so nevarne izbokline, skale in luknje na vlakah, ki potekajo prečno na naklon. Zato vozimo počasi in pred nevarnimi deli še dodatno upočasnimo. Vedno vozimo z vključenim pogonom, nikoli samotežno in z zavorami. Prestave menjamo pred prelomnico in nikoli v strmini. Vrvi in kavlji ne smejo opletati, da se ne zataknejo v verige.

Privlačevanje je mogoče izvajati na dva načina. Če nimamo daljinsko vodenega vitla, traktorist potrebuje pomočnika, ki privezuje hlode. Če pa imamo daljinsko voden vitel, pa traktorist privezuje hlode sam. Traktor postavimo tako, da je čim bližje lesu in tako, da je privlačevanje čim bolj v smeri padnice in pravokotno na os vitla. Bočno privlačevanje je nevarno in lahko prevrne traktor. Ko traktor postavimo na stojišče, vključimo zavore in spustimo rampno (sprednjo) desko ter naletno (zadnjo) desko. Če bomo privlačevali les po strmini navzgor, traktor postavimo za oviro, ki bo preprečila drsenje. Za privezovanje lesa uporabljamo povezne verige in povezne vrvi, ki jih namestimo na ležeče hlode. Povezujemo tako, da vrv poteka čim bolj naravnost. Najprej privežemo najbolj oddaljen kos, nato pa privezujemo bližje kose. Kadar so hlodi za oviro, si pomagamo s škripcem, da vrv speljemo stran od ovire. Pomembno je, da pri tem načinu nihče ne stoji znotraj kota napete vrvi. Če škripec popusti pri napeti vrvi, postane ta smrtno nevarna. Privezan les privlačujemo. Če se hlodi zataknejo, si pomagamo s škripcem, da jih preusmerimo. Privlačevanje zaključimo tako, da hlodi prosto visijo za naletno desko.

Vlaka po spravilu lesa - poškodbe tal niso velike in popravljanje vlake ni potrebno.

Polna vožnja je v osnovi podobna prazni vožnji, zato moramo biti enako pozorni. Razlika je le v tem, da je traktor sedaj obremenjen in se nekoliko drugače odziva. Pri vlačenju lesa je pomembno, da so vsa štiri kolesa traktorja na tleh. Če se sprednja dvigujejo, pomeni, da je traktor preobremenjen, traktorja pa tudi ni mogoče voditi. Če pride na klancih do preobremenitve, spustimo hlode na tla in se s traktorjem premaknemo preko klanca. Nato spustimo naletno desko in hlode z vitlom potegnemo navzgor. Nato vožnjo nadaljujemo.

Ko pripeljemo do začasnega skladišča ob gozdni deski, les odložimo. Odlaganje lesa je zadnja faza v ciklu spravila lesa. Če je le mogoče, les odlagamo ločeno po kakovosti in vrsti. Hlode odlagamo tako, da so poravnani s čeli in po dolžini. Hlode na svoje mesto premaknemo z rampanjem z rampno desko, ki je na sprednji strani traktorja. Krajše hlode rampamo na sredini, daljše pa izmenično na obeh koncih. Zloženi les ne sme ovirati prometa in mora biti na takem mestu, da ga doseže nakladalna naprava tovornjaka. Pri zlaganju pazimo, da čim manj poškodujemo stoječe drevje.