Spravilo z gozdarskimi žičnicami se izvaja na strmih terenih, kjer ni vlak ali pa bi bilo traktorsko spravilo preveč zahtevno. Ker je postavljanje žičnic zahteven in dolgotrajen postopek, se žičnice običajno postavljajo le tam, kjer je posekanega dovolj lesa, vsaj nekaj sto kubičnih metrov.

Gozdarske žičnice za spravilo lesa so se začele razvijati celo stoletje pred pojavom traktorskega spravila in v 19. stoletju so bile ena izmed pomembnejših oblik spravila lesa. Tudi pri nas je delovalo kar nekaj gozdarskih žičnic, ki pa so po drugi svetovni vojni prenehale z delovanjem. Ker so bile fiksne, jih ni bilo mogoče premikati, zato so postale nerentabilne. So se pa pojavile prenosne žičnice, ki jih je bilo mogoče premikati od sečišča do sečišča.

Primer dela z gozdarsko žičnico ali žičnim žerjavom.

Gozdarska žičnica za spravilo lesa Syncrofalke

Voziček Sherpa gozdarske žičnice

Sodobne gozdarske žičnice ali žični žerjavi so nameščene na tovornjakih, traktorjih ali prikolicah za lažje premikanje med delovišči. Njihova postavitev zahteva od enega dneva do nekaj dni, odvisno od zahtevnosti in dolžine trase. Les lahko spravljajo navzgor ali navzdol, do enega kilometra daleč. Omogočajo tudi privlačevanje. Postavitev žičnic je zahtevna, zato jih postavljajo in upravljajo posebej zato izurjene ekipe delavcev.