Gozdarji, ki so delovali v slovenskih gozdovih, so že v 19. stoletju doumeli, da imajo gozdovi, v katere človek ni posegal ali pa so bili njegovi posegi zelo omejeni, posebno vrednost. Zaradi njihove neokrnjenosti in nedotaknjenosti so v njih videli naravno bogastvo, ki ga bi bilo treba ohraniti. Tako so nastali prvi zametki gozdnih rezervatov.

Pragozd Rajhenavski rog

Organizirano varovanje narave se je začelo leta 1892, ko se je gozdar dr. Leopold Hufnagel, ki je upravljal Auerspergove gozdove, odločil, da del gozdov v Kočevskem rogu ohrani kot pragozdove. To idejo so kasneje vpeljali tudi nekateri drugi gozdarji, ki so upravljali veleposestniške gozdove. To so bila dobra izhodišča za okolju prijazno usmeritev slovenskega gozdarstva tudi v sodobnejšem času, skupaj z uvajanjem prebiralnega načina gospodarjenja.

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 20. stoletja so slovenski gozdarji določili gozdove, ki so bili z vidika njihovega stanja, razvoja in zaščite biotske raznovrstnosti še posebej pomembni, jih izločili iz gospodarjenja in jih leta 2015 z Uredbo o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom zavarovali kot gozdne rezervate. Mrežo gozdnih rezervatov je v 80. letih dvajsetega stoletja sicer vzpostavil prof. dr. Dušan Mlinšek. Gozdni rezervat Snežnik-Ždrocle in pragozd Krokar sta bila, v okviru priprave vpisa prvinskih bukovih gozdov v več evropskih državah v seznam svetovne naravne dediščine, leta 2017 uvrščena tudi na UNESCO seznam svetovne naravne dediščine.

Pragozd Rajhenavski rog

Gozdni rezervati so ohranjeni naravni gozdovi, prepuščeni naravnemu razvoju, iz katerih bodo v prihodnosti nastali pragozdovi, v njih pa je v preteklosti potekalo gospodarjenje. Tako imenovani pragozdovi oziroma pragozdni ostanki pa so naravna oblika gozdne vegetacije, ki se je razvijala sama brez posrednega ali neposrednega vpliva človeka.

Danes je v Sloveniji 170 gozdnih rezervatov s površino 9.508 ha. Od tega je 14 pragozdnih ostankov s skupno površino 540 ha. Večina jih leži v južnem delu države na Dinaridih, ki je manj poseljen zaradi pomanjkanja površinskih vod.

Gozdne rezervate delimo na gozdne rezervate s strogim in blažjim varstvenim režimom. V prvih so prepovedane vse gospodarske in rekreativne dejavnosti, medtem ko je raziskovalne in izobraževalne dejavnosti mogoče izvajati ob dovoljenju ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V gozdnih rezervatih z blažjim režimom je dovoljen ogled, vendar le po gozdni učni oziroma poti v javni rabi, ki vodi skozi njih.