Slovenski gozdovi so pestri. Ne glede na to, kje v Sloveniji smo, lahko v njih uživamo. Pred kratkim sem se podal na Bloke in v bloške gozdove. Na Blokah se veliko kmetijskih površin zarašča. Dober opazovalec lahko hitro opazi, kdaj je v starem gozdu, kdaj pa zaide v gozd, ki je pred nekaj desetletji prerasel travnik ali njivo.

Marsikje v bloških gozdovih je mogoče najti bodiko. In to ne le posamezne rastline, temveč cele preproge majhnih bodik. Gobarjem so moteče, saj je hoja skozi takšne preproge precej neprijetna, lahko tudi boleča. Bodikini listi so trdi in imajo bodice. Predrejo lahko hlače in nas zbodejo Bodika je zaščitena, zato je v naravi ne smemo puliti in izkopavati.

Če dobro opazujemo gozd, lahko zelo hitro ugotovimo, kdaj hodimo po gozdu skrbnega lastnika, ki razume, kako gozd deluje in z njim trajno gospodari in kdaj po gozdu lastnika, ki mu je gozd le vir denarja, sicer pa se nanj požvižga. V prvem so drevesa raznolika, sečišča urejena, vlake pravilno grajene in vzdrževane. Gozd drugega pa je izropan, zanemarjen, vlake so neurejene.

Bloški gozdovi so tudi domovanje medvedov. Zato ne smemo biti presenečeni, če naletimo na sledi medveda. Z vidika varnosti, da medveda ne srečamo, ne bodimo tiho. Če se sprehajamo sami, bo prav prišla tudi kakšna piščal, na katero vsake toliko časa zažvižgamo. Da medveda ne presenetimo ali pa on ne preseneti nas.