Zavod za gozdove Slovenije je letos 6. decembra že 25. izbral najbolj skrbne lastnike gozdov. To so lastniki, ki izstopajo po svojem zglednem gospodarjenju z gozdom. Na slovesni podelitvi priznanj so govorci poudarili pomen nege mladega gozda za oblikovanje odpornih in trajnostnih gozdov ter dobrega sodelovanja lastnikov gozdov z javno gozdarsko službo.

V vsaki od 14 območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije so izbrali lastnika gozda, ki izstopa po zglednem gospodarjenju z gozdom, tesni življenjski povezanosti z njim, strokovni izvedbi del v gozdu in spoštovanju večnamenske vloge gozdov. Ti lastniki si prizadevajo za varno delo v gozdu, skrbijo za ustrezno varovalno opremo in za stalno lastno usposabljanje na področju gozdarstva. Tovrstni promociji skrbnega gospodarjenja z gozdom se pridružujeta tudi Zveza lastnikov gozdov Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Najbolj skrbni lastniki gozda za leto 2023 po območnih enotah ZGS so:

• Slavko Šorli, OE Tolmin;
• Janez Kramar, OE Bled;
• Tomaž Smrtnik, OE Kranj;
• Ladislav Renko, OE Ljubljana;
• Miro Udovič, OE Postojna;
• Aleš Bambič, OE Kočevje;
• Ivan Tonkovič, OE Novo mesto;
• Zdenko Pivec, OE Brežice;
• Peter Žuraj, OE Celje;
• Marko Jeraj, OE Nazarje;
• Alojz Potočnik, OE Slovenj Gradec;
• Vladimir Borka, OE Maribor;
• Janez Ferencek, OE Murska Sobota;
• Agrarna skupnost Štorje, OE Sežana.

Lastniki gozdov so priznanja prejeli na slovesnosti, ki je potekala na Gradu Sevnica. Gregor Danev, direktor Zavoda za gozdove Slovenije, se je na podelitvi priznanj zahvalil najbolj skrbnim lastnikom gozdov za njihov prispevek k ohranjanju slovenskih gozdov in dodal: »Družba gre v smeri digitalizacije in tudi gozdarstvo na široko odpira vrata novim tehnologijam. Te bodo omogočale učinkovito spremljanje obsega škode, načrtovanje obnovitvenih ukrepov in nudenje potrebne pomoči lastnikom gozdov pri upravljanju s svojim gozdom. Kljub vsem novitetam pa bo ostal nepogrešljiv pristen stik med revirnimi gozdarji in lastniki gozdov, kjer se pokaže moč sodelovanja in skupnih prizadevanj. Prav to sodelovanje je ključni pogoj za uresničevanje sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, za realizacijo načrtovanih del in za uspešno sanacijo posledic naravnih ujm v gozdovih. Verjamem, da bomo s skupnimi močmi uspeli obnoviti naše gozdove in jih pripraviti na izzive, ki nam jih prinaša prihodnost.«

Predstavitev najbolj skrbnih lastnikov gozdov.

Slavko Šorli, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Tolmin, je od nekdaj vpet v delo na svoji kmetiji, na kateri se prednostno ukvarja z živinorejo, pomembna dejavnosti pa je tudi gozdarstvo. Kmetijo vodi skupaj z ženo in sinom. Francova kmetija je na 744 m nadmorske višine v zatrepu doline Kneže v vasi Kneške Ravne, kjer so trenutne le še štirje prebivalci. Kmetija gospodari s 25 ha gozda in letno posekajo okoli 70 m3 lesa, predvsem za domačo rabo. Na pobudo Slavka je bila vas ob zadnji spremembi zakona vključena v območje Triglavskega narodnega parka. V zadnjem času je z umetno obnovo obnovil del gozda, ki so ga napadli podlubniki. Vsako leto sodeluje s svojo mehanizacijo pri vzdrževanju gozdnih cest. Veliko svojega časa nameni negi mladega gozda in gradnji novih gozdnih prometnic. Je eden redkih, ki se ukvarja z obnovo in prekrivanjem streh s slamo in skodlami, zato je prejemnik Steletove nagrade Slovenskega konservatorskega društva, v letu 2021 pa je prejel tudi priznanje občine Tolmin. Kmetija leži v območju lovišča s posebnim namenom Prodi-Razor, kjer uspešno sodeluje z revirnim lovcem, zlasti pri vzdrževanju košenic in izvedbi biomeliorativnih ukrepov. Njegova zavzetost in volja ohranjata podobo kulturne krajine na geografsko zahtevnem območju, za kar mu gre posebna zahvala.

Janez Kramar, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Bled, gospodari s srednje veliko kmetijo v Podkorenu, po domače pri Petrašu. Njegova posest meri okoli 18 ha, od katerih gozd zajema 12,30 ha. Poleg prireje govedi se ukvarja še z oddajo sob. Večina njegovega gozda se razprostira na pobočjih Vitranca, le manjši del na grebenih Karavank. Pred leti je pobočja Vitranca prizadel snegolom. Ker je pobočje strmo in ni vlak, je les spravljal ročno, s cepinom. Ročno spravilo je opravljal v zimskih mesecih, tako da so bile poškodbe tal minimalne. Domačijo je opremil s kurilnico na sekance, tako prodaja le boljše sortimente, slabše pa uporabi za izdelavo sekancev. Ker je ob domačiji sredi vasi malo prostora, je na travniku postavil lesen objekt, silos za sekance, v katerem se sekanci dodobra posušijo. Od tam jih po potrebi vozi v kletne prostore domačije. Gozdarji OE Bled smo veseli, da imamo skrbne lastnike gozdov, kot je Janez Kramar, ki zna razmišljati in delovati celostno.

Tomaž Smrtnik, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Kranj, živi na ekološki kmetiji z domačim imenom Pr ta Spodnmo Vernik, na Zg. Jezerskem, pod Virnikovem Grintovcem. Zdaj 59-letni gospodar je kmetijo prevzel leta 2007, kjer živi z ženo, dvema hčerkama in dvema sinovoma, z njimi pa je tudi Tomaževa mama. Kmetija je primarno usmerjena v gozdarstvo in delno v živinorejo. Kmetija obsega 307 ha gozda, od tega je varovalnih gozdov 51 ha. Letni posek drevja se giblje okrog 1.000 m3. V lesni zalogi prevladujejo iglavci. Zadnja leta posek predstavlja večinoma sanitarna sečnja zaradi podlubnikov in nedavnega vetroloma. Pri poseku mu pomaga starejši sin Marjan, v manjši meri pa tudi že mlajši sin Milan, ki se tudi izobražuje za gozdarski poklic. Tomaž ima opravljen začetni in nadaljevalni tečaj varnega dela z motorno žago v organizaciji Zavoda za gozdove Slovenije. Opravil je tudi tečaj za gozdarsko prikolico. Za spravilo drevja je v zadnjih letih v lastni režiji zgradil 3 km traktorskih vlak. Vse posekano drevje proda kot hlodovino, le drva ali goli prodajo neposredno kupcem. Poleg gozda, kmetija obsega še 17 ha travnikov. Ukvarjajo se tudi z domačo predelavo mleka v mlečne izdelke. Za prihodnost Tomaž upa, da se bodo sanitarne sečnje umirile, cene lesa (p)ostale dostojne, domača predelava mleka pa uspešna. Za veselo razpoloženje pa rad poprime tudi za harmoniko

Ladislav Renko, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Ljubljana, je že tretji gospodar na kmetiji Pr’ Temenčanu. Kmetijo je kupil njegov praded, ki je bil doma iz Temenice in tako je kmetija dobila ime. Z dvorišča domače hiše se odpira krasen pogled na Kum, Čemšeniško planino in Mrzlico. Že od malih nog je bil vpet v delo na kmetiji in v gozdu. Prvo drevo je že požagal, ko sam še ni zmogel zagnati motorne žage. Kmetija ima 35 ha gozda in 19 ha travnikov, na katerih poskrbijo, da 30 glav govedi ni lačnih. Glavni prihodek na kmetiji zagotavlja gozd. Na leto v povprečju posekajo od 100 do 120 m3 lesa. V zadnjih letih tudi več, predvsem zaradi ujm, kot so snegolomi in vetrolomi ter gradacije podlubnikov. Hlodovino prodajo, sečne ostanke pa zmeljejo v sekance. Teh na leto prodajo med 500 in 1.000 m3. Lastnik je zelo zavzet pri izvajanju nege v vseh razvojnih fazah gozda. Vsa dela izvaja sam, tako ga lahko srečamo pri gradnji vlake s svojim bagrom, pri sečnji in spravilu ali pri mletju sekancev. Zelo dobro skrbi za prevoznost gozdnih vlak. V letošnjem poletju, polnem ujm, je samoiniciativno trikrat urejal gozdno cesto. Je član društva lastnikov gozdov Sopota – Laško in se rad udeleži delavnic, ki jih organizira društvo ali Zavod za gozdove Slovenije.

Miro Udovč, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Postojna, prihaja iz Planine pri Postojni. Po poklicu je avtomehanik, vendar je že od majhnih nog povezan z gozdom. V mladosti je svojega očeta spremljal pri delu v gozdu in tudi pri lovu, kjer je spoznaval gozdove v okolice Planine. Svojo gozdno posest je od leta 2013, ko je imel v lasti poldrugi hektar, do danes povečal na 14 ha. Njegovi gozdovi obsegajo bukove gozdove s primesjo bora in termofilnih listavcev ter bukove gozdove s primesjo gorskega javorja in jelke. Njegovi gozdovi so dobro odprti z gozdnimi prometnicami, zato je gospodarjenje z njimi lažje. K temu pripomorejo tudi vzorno označene meje parcel. Kljub temu da so gozdove v preteklosti prizadele naravne ujme, leta 2014 žledolom, kasneje pa še prenamnožitve podlubnikov, so njegovi sestoji dobro ohranjeni in negovani. Ogolele površine, ki so nastale po naravnih ujmah, je obnovil tudi s sadnjo, predvsem s sadikami smreke in bukve. Pri gospodarjenju z gozdovi upošteva vse temelje slovenske gozdarske doktrine, kot so trajnost, sonaravnost in večnamenskost. Kot sam pravi, le dobro sodelovanje med lastniki in javno gozdarsko službo prinese dobre rezultate. Sam je izdelal gozdarsko prikolico z dvigalom in sprednjo rampno desko za traktor. Miro je tudi lovec in predsednik lovske družine Planina. Srčno upa, da bosta tudi njegova sinova šla po njegovi poti in vzljubila gozd tako, kot ga je sam.

Aleš Bambič, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Kočevje, vestno gospodari na 40 hektarov velikem gozdnem posestvu na območju Loškega Potoka, ki se razprostira med 800 m in 1100 m nadmorske višine. Po očetu je podedoval 16 ha, ostalo je dokupil tudi z namenom združevanja parcel. Tako je ustvaril 14 ha veliko površino v enem kosu. Prevladujejo pretežno iglasti gozdovi, sestoji smreke in jelke. Gozd se dobro pomlajuje tudi z bukvijo in gorskim javorjem. Skrbno gospodarjenje z gozdovi v njegovi lasti se kaže predvsem v zgledno opravljeni negi, optimalni odprtosti gozdnih parcel z gozdnimi vlakami ter stalnimi pregledi gozda. Vsako parcelo pregleda večkrat letno. Vsa opažanja o morebitnem sanitarnem poseku drevja takoj sporoči revirnim gozdarjem, pa ne le za svoje parcele temveč tudi za parcele drugih lastnikov. Redno obnavlja meje svojih parcel in je v vsakem pogledu vzor ostalim lastnikom gozda. Z zanimanjem črpa strokovne nasvete revirnih gozdarjev in dosledno upošteva usmeritve iz gozdnogojitvenih načrtov. Vsa dela v gozdu opravlja v lastni režiji in s pomočjo strica. Pri lažjih delih v gozdu mu pomaga tudi družina - žena in trije otroci, stari od 9 let do 16 let. Otrokom daje zgled in jih uči delovnih navad, ki jih mlajša generacija danes nujno potrebuje. Aleš deluje v kraju povezovalno. Uspel je organizirati in povezati več kot 40 lastnikov sosednjih gozdnih parcel, da so zgradili gozdne vlake na strmem, težko dostopnem pobočju. Je tudi lovec in zelo aktiven član Lovske družine Loški Potok. Bil je vodja uspešnega evropskega projekta LAS - gradnja Naravoslovnega doma Loški Potok, kjer potekajo delavnice za predšolske otroke in naravoslovni dnevi za učence osnovnih šol. Aleš skupaj s kolegi lovci z veseljem predava udeležencem teh dogodkov o gozdnih živalih, sobivanju z zvermi, drevesnih vrstah, spoštovanju narave in obnašanju v gozdu. Skupine pa popelje tudi na teren po naravoslovni poti.

Ivan Tonkovič, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Novo mesto, s svojo družino živi v Stari Lipi v Beli krajini. Ivan se je z ženo Katico pred 36 leti preselil iz Hrvaške v Slovenijo. Ob preselitvi v Slovenijo sta z ženo sama zgradila hišo, svojo prvo gozdno posest pa je kupil leta 2010, ki danes obsega že 36 ha. Je velik zagovornik varnega dela in celo meni, da bi morali imeti vsi, ki izvajajo sečnjo in spravilo lesa v gozdu, tudi če to opravljajo le za lastne potrebe, opravljeno poklicno kvalifikacijo ali vsaj tečaj varnega dela z motorno žago. Rad poudari, da mora biti v gozdovih na prvem mestu poskrbljeno za varnost. Včlanjen je v društvo lastnikov gozdov Ob Kolpi in Lahinji in se vedno udeleži delavnic ter srečanj. V svojem prostem času se rad ukvarja z vnuki, jih pelje v gozd in jih uči o drevesnih vrstah. Zase pravi, da je nogometni navdušenec in strastno spremlja vse pomembne nogometne tekme. Ivanu skupnost in dobri odnosi s sokrajani veliko pomenijo. Vedno je pripravljen priskočiti na pomoč in spodbuja druge lastnike gozdov h kakovostnemu gospodarjenju z gozdovi. »Ponosen sem, da sem ljubezen do gozda prenesel tudi na svoja otroka,« z nasmehom rad poudari.

Zdenko Pivec, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Brežice, preživlja svojo veliko družino v Oglarski deželi, v vasi Prelesje nad Mirensko dolino. Tradicionalnosti kreposti slovenske kmetije mu dajeta tako oče in mati kot bratje in sestre, ki se ob vikendih srečujejo na kmetiji s svojimi družinami. Znajo skupaj poprijeti za dela na kmetiji s 30 ha gozda. Srednjegorska kmetija je poleg gozdarjenja usmerjena še v predelavo mlečnih izdelkov. Vesel je, da oba otroka rada gresta z njim v gozd. Žena je učiteljica na podružnični šoli Dole pri Litiji. Je gasilec in namestnik predsednika Gasilske zveze v Občini Litija. Aktiven član Društva lastnikov gozdov Sopota – Laško ter Zadruge Trebnje – Krka, kakor tudi Kmetijsko gozdarske zbornice. Ve, da brez kakovostnega znanja ni odličnosti na podeželju, zato ima sam opravljene vse tri gozdarske nacionalne poklicne kvalifikacije. Rad priskoči na pomoč pri izobraževanju mlajših podeželanov na več področjih in je močno vpet v dela lokalne skupnosti. Pristopil je k oddelčnemu gozdarjenju, kar pomeni celostno gospodarjenje in načrtovanje. Tako je z gozdnimi vlakami načrtno uredil svoj gozd in izvlek lesa iz gozda nadomestil z vožnjo z gozdno prikolico. Ve, da brez nege gozda ni zdravega in odpornega gozda. V pomoč pri kakovostnem in varnem delu v gozdu so mu tudi gozdarski razpisi, t. i. PRP. Pravi, da je srečen, da lahko dela in kraljuje na svoji zemlji ob podpori tako gozdarske kot kmetijske javne službe, ob pogledu na svojo družino in naravo od Gorjancev, Jatne, Snežnika do Triglava.  

Peter Žuraj, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Celje. Domačija Petra in žene Melite se nahaja v osrčju Kozjanskega, v zaselku Križan Vrh, kjer živita s tremi otroki, Simonom, Davidom in Petro. Kmetija je obsega 48 ha, od tega 18 ha gozda. Usmerjena je v živinorejo, saj imajo 68 govedi, od tega 22 krav molznic. Za popestritev dela imajo vinograd, v katerem, v letih brez naravnih tegob, pridelajo za 3.000 l vina. Družina Žuraj doživlja svet, ki jih obdaja, kot celoto. Ne ločujejo dela od nedela, učijo se vseskozi, počivajo ob praznikih in priložnostih, obdani so s preprostostjo kozjanske pokrajine. To lepoto okolja ne sprejemajo kot tako, temveč jo aktivno ustvarjajo: z gozdnim robom, tudi s 350 let starim hrastovim orjakom zraven gospodarskega poslopja, ki je v intenzivni fazi razkrajanja in je gostišče za ptiče. V gozdu Žurajevih lahko najdemo več dreves, ki fizično pešajo, vendar s svojo skrivnostnostjo kažejo na izjemno moč življenje in povezanosti različnih oblik. Ob njih na kmetiji lažje dojemajo čas, minljivost in iščejo navdih za širjenje obzorij. V gozdu, s katerim gospodarijo, smreko nadomeščajo z avtohtonimi listavci, s katerimi krepijo stabilnost gozda in kmetijske krajine. Kmetija leži v Kozjanskem parku, zato so na kmetiji zavezani k negovanju vseh vrednot parka, tudi z delom, ki kljub vsemu prinaša dovolj dohodka za preživetje.

Marko Jeraj, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Nazarje, gospodari na hribovski kmetiji Pavel v zaselku Nadbočna v občini Gornji Grad. To je samija (samotna kmetija) obliki celka na strmem osojnem pobočju Menine planine. Omenjena je že v urbarju gornjegrajske gospoščine iz leta 1426. Glede na lego je zelo verjetno obstajala že dolgo pred tem letom, torej lahko govorimo o prakmetiji. Posestvo obsega 20 ha gozdov in 5 ha travnikov. Danes se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in peko domačega kruha, s katerim vse leto oskrbujejo planinsko postojanko na Menini. Kot pravi Marko: »Goša je za položnice, živina za hrano, peka za priboljške.« Marko je klen, prizadeven in uspešen gospodar že od rane mladosti. Še kot mlademu fantiču mu je umrl oče in komaj polnoleten je moral prevzeti skrb za domačijo. Tedaj so bili njihovi gozdovi zaradi strmin in skalovitosti še popolnoma zaprti, brez gozdnih prometnic, vse spravilo lesa je bilo ročno. Poleg tega je bil to čas intenzivnega hiranja jelke. Posek hirajočih in sušečih se jelk je takrat predstavljal skoraj polovico vsega poseka domačije. Ročno spravilo in nenačrtna sanitarna sečnja sta močno nižala vrednost lesa ter večala stroške dela in tako zmanjševala dohodek od lesa. Z gozdom že od mladega želi gospodariti trajnostno, zato je postopoma poskrbel za optimalno odprtost gozda s kakovostno zgrajenimi vlakami. Veliko dela je vložil tudi v obnovo in nego gozdov ter uredil posestne meje s sosedi. Zaradi raznomerne sestojne zgradbe krepko prevladujejo negovalne sečnje. Marko Jeraj vzorno sodeluje z Zavodom za gozdove Slovenije, udeležuje se vseh izobraževanj, ki jih organiziramo. Aktiven je tudi v pašni skupnosti na Menini. Zaveda se pomena naravne in kulturne dediščine na svojem posestvu; skrbno skrbi za častitljivi Pavlov kostanj, ki je naravna vrednota in še bolj za domačijo.

Alojz Potočnik, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Slovenj Gradec, je prevzel kmetijo »LUKEŽ «po smrti starega očeta leta 1981 in trdo prijel za delo na posestvu. Obnovil je hišo in hlev ter nabavil nove stroje za delo na kmetiji in v gozdu. Ob glavni cesti Črna na Koroškem – Šentvid je postavil tudi novo žago za razrez lesa. Kmetija leži na nadmorski višini 815 m, posest pa se razteza od prisojnih pobočij v Javorju do osojnih pobočij na Polovcu in v Šajmanci. Gospodari s 53,44 ha gozda na območju KE ČRNA in letnim etatom 382 m3. Kot skrben lastnik gozda, vestno opravlja dela v gozdu, tako sečnjo in spravilo lesa, kot tudi gojitvena in varstvena dela. Po končani sečnji zgledno izvede gozdni red. Sodeluje pri načrtovanju gozdnih vlak in pri njihovi gradnji. Po opravljenem spravilu lesa vedno uredi odvodnjavanje vlak s prečnimi jarki ter jih tako ohranja za naslednjo uporabo. Vsa dela opravlja na podlagi gozdnogojitvenega načrta v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije. Svoj gozd redno pregleduje in o dogajanju v njem sproti obvešča revirnega gozdarja. Kot dober gospodar se zaveda, da je zdrav gozd, pogoj za doseganje vseh funkcij v gozdu. Kmetija Lukež je dober vzor koroške kmetije.

Vladimir Borko, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Maribor, prihaja z obrobja Ptujskega polja, iz vasi Obrež, kjer se obsežna obdravska ravnina dotakne Slovenskih goric. Gospodari s 4,5 hektarja gozda, v katerem prevladujejo gabrovja s hrastom. Vladimir se spomni svoje mladosti, ko so z družino pogosto prezebali zaradi pomanjkanja lesa za kurjavo, zato se je odločil, da to spremeni. Z ženo sta kupila nekaj gozda in začela v njem gospodarit. Manj kakovostne dele sestojev sta izboljša s sadnjo sadik gozdnega drevja. Vladimir redno pregleduje svoje gozdove in o pojavu škodljivcev nemudoma obvešča revirnega gozdarja. Poškodovana drevesa v najkrajšem času poseka in spravi iz gozda ter tako poskrbi, da je škoda ob pojavu podlubnikov čim manjša. V mladovjih, ki zahtevajo največ pozornosti lastnika, je redno izvajal načrtovane ukrepe in ob tem dosledno upošteval navodila revirnega gozdarja. Če se sprehodimo skozi njegove gozdove, se na vsakem koraku potrjuje, kako zelo skrben gospodar je Vladimir in kako globoko je njegovo spoštovanje gozda.

Janez Ferencek, najbolj skrbni lastnik gozda v Območni enoti Murska Sobota, je bil že kot otrok zelo povezan z naravo in gozdom. Iz družine, v kateri je odraščal, izvira več gozdnih delavcev skozi več generacij. Po izobrazbi je univerzitetno diplomirani teolog in upravlja z gozdovi Župnije Apače, ki ima v lasti dobre 3 ha gozdov. Ob Muri so jesenovi sestoji, v Apaški Ardi pretežno smrekovi, v Policah pa so mešani bukovi sestoji. Že v preteklosti so bili gozdovi ob Muri poškodovani zaradi jesenovega ožiga, v Apačah pa je gozdove zdesetkal lubadar. Pristopili so k obnovi gozdnih površin s sadnjo avtohtonih drevesnih vrst. Obnovljene površine mladega gozda so zasajene z različnimi drevesnimi vrstami hrasta doba, gorskega javorja pa tudi divje češnje, lipe in bukve. Tako kot skrbi za okolico okrog cerkve, ki je s svojo urejenostjo okras občinskega središča občine Apače, skrbi tudi za svoj gozd. Svoj prosti čas tako z velikim veseljem nameni gozdu in delu v njem - spomladi sadnja, poleti obžetve, po potrebi tudi dvakrat letno. V jesenskem času opravlja zaščito dreves s premazi in ostalimi odvračali, v zimskem času pa izvaja sečnjo in pripravlja teren za nove sadike. Pri tem odlično sodeluje z revirnim gozdarjem. Nima velike mehanizacije za delo v gozdu, zato mu priskočijo na pomoč domači župljani, predvsem pa sorodniki iz rojstnega kraja Kobilje.
Večino lesa, ki ga poseka, porabi za drva za ogrevanje župnije in župnijske učilnice, nekaj pa ga tudi proda. Kot ljubitelju narave mu je v posebno veselje gojenje malih živali, perjadi, s katerimi kot član Društva gojiteljev malih živali Beltinci občasno razstavlja svoje male živali. Župnik Janez je med drugim tudi član PGD Apače in sodnik na nogometnih tekmah. Občasno še prime za piščalko in sodi kakšno prijateljsko tekmo.

Agrarna skupnost Štorje, najbolj skrbni lastnik v Območni enoti Sežana, v zadnjem času se ponovno vzpostavljajo agrarne skupnosti, ki so zavezane trajnostnemu kmetijstvu in ohranjanju naravne dediščine. Ta prastara oblika kmetijskega gospodarstva ima številne prednosti: omogoča boljšo izrabo zemljišč, znižanje stroškov in ohranjanje tradicionalnih praks, kar še posebej dokazuje Agrarna skupnost Štorje. Gospodarijo s 496 ha kraškega sveta v širši okolici Štorij in na pobočjih hribov Selivec in Sopada. Člani Agrarne skupnosti so prebivalci vasi znotraj teritorija agrarne skupnosti – iz Štorij, Podbrež, Senadolic, precej pa jih je tudi iz oddaljenih krajev, kot so Sežana, Divača, Koper, Ljubljana in celo v zamejstvu. Čeprav že precej razseljeni, so lastniki povezani v agrarno skupnost, kjer prenašajo iz roda v rod tudi spoznanja, kako s kraškim gozdom trajno in sonaravno gospodariti. Danes 70 jusarjev gospodari s 380 hektarji pretežno borovega gozda, ki porašča bivše kraške pašnike. Vsako leto, do oktobra, odbor zbere potrebe po lesnih sortimentih in z revirnim gozdarjem pripravi gojitveni načrt, čemur sledi označitev drevja za posek v izbranem delu gozda. Odbor nato razdeli sečišče na toliko »partov« kolikor jusarjev se je prijavilo za sečnjo. Sledi žrebanje, s katerim si razdelijo parte in v njih nato v zimskih mesecih zelo skrbno in v skladu z navodili revirnega gozdarja izvedejo sečnjo. Vsako leto tako aktivni člani pokrijejo lastne potrebe po drveh. V strokovni javnosti so postali znani po uspešni večletni sanaciji požarišča na hribu Selivec, kjer je leta 1994 pogorelo 36 ha borovega gozda. Njihov primer dobre prakse še danes pritegne številne strokovne gozdarske ekskurzije, predvsem kot primer dobrega sodelovanja med lastniki gozda in ZGS. Zelo aktivni so pri vzdrževanju protipožarnih presek, ki bi ob požaru omogočale uspešne gasilske intervencije. Njihova vizija razvoja agrarne skupnosti pa ni omejena zgolj na gospodarjenje z gozdom. Čut za nego kulturne krajine želijo pokazati z ureditvijo zaraščajočih se pašnih površin, ki jih bodo dali v najem kmetom, družbeno odgovornost pa so pokazali tudi tako, da so s čistilnimi akcijami lastnoročno rešili problem črnih odlagališč. V prihodnje želijo aktivno prispevati k reševanju problematike množičnega konjeniškega turizma in ostalih okolju škodljivih oblik rekreacije v okolici vasi. Potem ko so uredili kal pri Senadolicah, želijo v prihodnjih letih urediti tudi okolico Šatorskega kala; na področju, ki trenutno služi kot deponija gradbenega materiala, pa želijo v sodelovanju z lokalno skupnostjo urediti večnamensko otroško igrišče. Skupni interes v gozdovih in na pašnikih Agrarne skupnosti Štorje zgledno uresničujejo z odličnim sodelovanjem z lovsko družino »Raša Štorje«. So tudi aktivni člani Združenja predstavnikov agrarnih skupnosti Slovenije.

Fotografiji: ZGS