V Sloveniji v povprečju jelke (Abies alba) letno v debelino prirastejo 3,43 mm je pokazala raziskava Biotehniške fakultete. Na ugodnih rastiščih, kjer je gostota jelke manjša, pa prirastki sežejo v povprečju do 4,8 mm letno. Na gozdnogospodarskih območjih, kjer je jelka najbolj razširjena (Postojna, Kočevje, Maribor in Novo mesto), je povprečni letni prirastek med 3,1 in 4,0 mm.

Priraščanje jelke v debelino je odvisno od debelinskega razreda. Največje debelinsko priraščanje je bilo ugotovljeno v 16. debelinskem razredu (premer v prsni višini od 75 do 80 cm), in sicer 6,12 mm. To na leto pomeni okoli 0,13 m3 novega lesa na posamezno drevo. Vendar pa se pri tej debelini povečuje število napak v lesu in s tem se zmanjšuje količina kakovostnega lesa. Les jelke doseže največjo vrednost pri premeru od 50 do 60 cm.

Na priraščanje v debelino vpliva več dejavnikov. V Sloveniji je debelinsko priraščanje jelke nekoliko večje, kar je posledica odstranjevanja manj vitalnih jelk v preteklosti zaradi strahu pred »propadanjem jelke.« Ker so se gozdarji bali, da bo jelka v naših gozdovih povsem propadla, so odstranjevali manj vitalne jelka in pospeševali tiste, ki so bile bolj vitalne.

Bolje priraščajo jelke, ki:

• so v sestojih, kjer je gostota dreves manjša,
• so v zgornjem (dominantnem) socialnem razredu,
• so na nižjih nadmorskih višinah (najbolje priraščajo na višini od 200 do 300 m),
• rastejo na jelovih rastiščih s praprotjo,
• rastejo na ravnini ali ob vznožju pobočij,
• so nepoškodovane in sicer zdrave.

Raziskava, ki jo je izvedel Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire pri Biotehniški fakulteti, je zajela 42.265 jelk. Njeni rezultati so predstavljeni v 4. številki 68. letnika Gozdarskega vestnika (maj 2010).