Holandska bolezen brestov

27.01.2014

Vse vrste brestov v Evropi močno ogroža holandska bolezen brestov, ki so jo leta prvič opazili leta 1910. Danes je razširjena po vsej Evropi z izjemo Grčije in Finske. Bolezen je uničujoča in najbolj črnogledi strokovnjaki napovedujejo možno izumrtje brestov.

Holandsko bolezen brestov povzročajo tri glive: Ophiostoma ulmi, Ophiostoma himal-ulmi in Ophistoma novo-ulmi. Prvi dve glivi izvirata iz Azije, zadnjo pa so odkrili v Evropi in Severni Ameriki v štiridestih letih 20. stoletja. Predvideva se, da je O. novo-ulmi hibrid med O. ulmi in O. himal-ulmi. Glivo prenašata veliki brestov beljavar (Scolytus scolytus) in mali brestov beljavar (Scolytus multistriatus).

Holandsko bolezen brestov so v Evropi prvič opazili leta 1910. Izolirali so jo leta 1921 na Nizozemskem (Holandija), kar ji je tudi dalo ime. V Jugoslaviji je bila bolezen opažena leta 1929. Do leta 1940 je bila bolezen relativno mila in je povzročala predvsem odmiranje vej in le redka drevesa so propadla. Nato je gliva O. ulmi propadla zaradi virusnih okužb. Leta 1967 je s pošiljko hlodov bresta iz Severne Amerike v Veliko Britanijo prišla veliko bolj smrtna različica bolezni, ki je uničila večji del brestov v Evropi. V Franciji so ugotovili izgubilo več kot 90 % vseh brestov.

Bolezen prepoznamo po venenju in sušenju listov v poletnih mesecih običajno na zgornjih vejah. Listi običajno ostanejo zeleni ali pa porumenijo preden se posušijo. V nadaljevanju se sušijo celotne veje, dokler ni suho celotno drevo. Zaradi pomanjkanja hranil iz listov na koncu odmrejo tudi korenine. Letnice na prerezu debla ali vej se temno obarvajo.

Bolezen se običajno pojavi v drogovnjaku na 10 do 30 let starih drevesih in na starejših drevesih, pri katerih je smrtna. Gliva, ki jo v drevo zanese veliki ali mali brestov beljavar, se razvija po prevodnem tkivu. Gliva izloča strupene snovi, ki ubijejo celice ob prevodnem sistemu in povzročajo nastanek zamaškov znotraj žil. Tako se prepreči dovod vode v liste, ki odmrejo. Gliva vpliva na dotok vode v liste iz tal in s tem povzroči njihovo odmrtje. Ker listi odmrejo, drevo izstrada.

Bolezen zatiramo na več načinov. Obolela drevesa posekamo in les zažgemo. Uporabljamo lahko različne fungicide, ki uničujejo glivo, njihova učinkovitost pa je različna. Ker gre za drage postopke vsakoletnega vbrizgovanja fungicida v drevo, ga uporabljamo večinoma le pri parkovnih in izbranih izjemnih drevesih.

Intenzivno poteka razvoj kultivarjev odpornih na holandsko bolezen brestov. Najbolj uspešni so v Združenih državah Amerike, kjer razvijajo odporne kultivarje ameriških brestov že od leta 1928. Pri tem so bolj ali manj uspešni. Tudi v Evropi potekajo različni projekti s katerimi skušajo vzgojiti odporne kultivarje. Pri tem največ obeta dolgopecljati brest, ki kaže večjo odpornost na bolezen.

 

Knjiga drevesne vrste na slovenskem