Človek je že od pradavnine pomemben dejavnik pri širjenju rastlinskih vrst. Nekatere vrste razširi nehote, ko jih pri potovanju ali transportu izdelkov in surovin iz enega dela sveta v drugi nevede prenese v obliki semen, nekatere pa prenese namenoma, ker mu nudijo določeno korist. Tudi v proizvodnji lesa imamo številne primere, ko so sadili tuje drevesne vrste v novem okolju. Ko se neka drevesna vrsta zasidra v okolju, ki ji ustreza, pred tem pa v njem ni uspevala, običajno začne več kot uspešno tekmovati z domačimi vrstami, ki jih počasi izriva. V Sloveniji predstavljajo tujerodne drevesne vrste približno 1 % celotne lesne zaloge, največji delež pa imata Robinija (0,60 %) in zeleni bor (0,18 %).

V Evropske gozdove so začeli intenzivno uvajati tujerodne drevesne vrste v drugi polovici 19. stoletja. Najbolj intenzivni pri tem so bili Angleži, Francozi, Nemci in Avstrijci. V tem obdobju so tudi pri nas osnovali prve nasade tujerodnih drevesnih vrst, najbolj intenzivno pa so jih vnašali med obema svetovnima vojnama.

Razlogi za sajenje tujerodnih drevesnih vrst so različni. Glavna sta večja uspešnost pogozdovanja na problematičnih območjih in, predvsem, pridobivanje kakovostnega in cenovno ugodnega lesa. Nekatere vnesene drevesne vrste imajo celo bolj kakovosten les kot domače in so bile zato v preteklosti še bolj zanimive.

Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije znaša lesna zaloga tujerodnih drevesnih vrst v naših gozdovih 3,3 milijona kubičnih metrov, kar je 0,99 % celotne lesne zaloge. Največji delež v lesni zalogi imajo robinija (0,60 %), zeleni bor (0,18 %), topoli (0,11 %), duglazija (0,05 %) in rdeči hrast (0,03 %).

V slovenskih gozdovih bomo našli naslednje tujerodne drevesne vrste:

• grška jelka (Abies cephalonica),
• dolgoigličasta jelka (Abies concolor),
• velika jelka (Abies grandis),
• kavkaška jelka (Abies nordmanniana),
• srebrna jelka (Abies procera),
• visoki pajesen (Ailanthus altissima),
• lawsonova pacipresa (Chamaecyparis lawsoniana),
• črni oreh (Juglans nigra),
• japonski macesen (Larix kaempferi),
• omorika (Picea omorika),
• kavkaška smreka (Picea orientalis),
• bodeča smreka (Picea pungens),
• sitka (Picea sitchensis),
• cemprin (Pinus cembra),
• munika (Pinus heldreichii),
• zeleni bor (Pinus strobus),
• duglazija (Pseudotsuga menziesii),
• močvirski hrast (Quercus palustris),
• rdeči hrast ali ameriški hrast (Quercus rubra),
• robinija (Robinia pseudoacacia),
• ameriški klek (Thuja occidentalis),
• kanadska čuga (Tsuga canadensis),
• nekateri tujerodni topoli.

Večina naštetih drevesnih vrst se pojavlja posamično ali na manjših območjih in jih je težko najti. Večina večjih težav v naših gozdovih ne povzroča. Trenutno sta problematični drevesni vrsti robinija in veliki pajesen. Robiniji razmere v slovenskih gozdovih zelo ustrezajo in se intenzivno razmnožuje ter širi, pri tem pa izpodriva domače drevesne vrste. Njeno zatiranje je zapleteno, saj se širi s poganjki iz korenin. Veliki pajesen je močno invazivna vrsta, ki jo je treba pozorno spremljati. Za zdaj se močno razrašča le lokalno in ne povzroča večjih težav. Druge tujerodne drevesne vrste je treba spremljati in, v primeru hitrega širjenja, ustrezno ukrepati.

Vir: Kutnar L., Pisek R., Tujerodne in invazivne drevesne vrste v gozdovih Slovenije. Gozdarski vestnik, letnik 71, številka 9, 2013.