Med rastlinami, ki jih najdemo v gozdu, poteka neprestan boj za obstanek. Ker je življenjska doba dreves v primerjavi z našimi življenji izredno dolga, tega boja običajno ne opazimo. V osnovi pa je ravno takšen kot je npr. boj za preživetje med zajcem in lisico. Če bo lisica ujela zajca, bo ta izgubil boj za preživetje, a bodo zato preživeli lisičini mladiči, ki bi sicer poginili od lakote.

Dogajanje v gozdu je, kar se rastlin tiče, počasno. Hitre so le ujme, ki v nekaj sekundah ali minutah poderejo, ali drugače uničijo velika drevesa ali pa posegi živali in človeka. Za vse drugo morajo miniti tedni, meseci in leta.

V gozdu ves čas poteka kruti boj za obstanek med rastlinami. Ta boj poteka v vseh slojih gozda. Poteka čisto pri tleh, kjer se šele razvijajo mlade rastlinice in visoko v krošnjah, kjer za svoj prostor tekmujejo odrasla drevesa. Ta boj traja vse življenje in se v resnici nikoli ne zaključi.

V vrzeli, ki nastane zaradi nekega izrednega dogodka, kot je ujma, posek dreves, požar in napad škodljivcev so zelo dobri pogoji za razvoj novih rastlin. V roku enega leta se zasejejo številne zelnate in lesnate rastline. Med njimi se takoj začne neizprosen boj za prostor in svetlobo. Poleg genetske zasnove odločajo že majhne podrobnosti. En majhen kamen s senco ali preusmerjanjem dežnice lahko povzroči, da ima nekaj rastlinic boljše ali slabše pogoje za rast. Tekmovanje pa ni omejeno le na tip rastline, temveč je vsesplošno. Drevesca morajo tekmovati za svetlobo, vodo in hranila z drugimi rastlinami: travami, šaši, gozdnimi cvetlicami, grmovnicami. Tudi te želijo biti uspešne, se razviti in razmnoževati. Ko drevesa dosežejo višino nekaj decimetrov, jih ostane le še nekaj sto, ki še vedno tekmujejo med seboj. Ker prerastejo zeliščni sloj, jih nizke zelnate rastline ne ovirajo več. Te običajno propadejo, saj je pri tleh premalo sončne svetlobe, ker so drevesca tako tesno skupaj. Zgodba se nadaljuje. Vsako leto nekatera drevesa zaostanejo v rasti in počasi propadejo. Ostanejo le tista, ki so najbolj zdrava, se najhitreje razvijajo in imajo toliko sreče, da jih ne poškodujejo gozdne živali ali ljudje. Po 50 ali več letih ostane zmagovalec. To je drevo, ki je bilo najuspešnejše in je s svojo krošnjo zaseglo mesto v zgornjem sloju gozda. Uspešno se bo razvijalo še naprej in imelo potomce. Vendar pa se njegov boj še ni končal. Sedaj mora tekmovati z drugimi zmagovalci za prostor in sončno svetlobo. Vsako leto mora toliko zrasti, da je vedno vsaj toliko visoko kot sosednja drevesa ali še višje. V njegovi neposredni bližini, v senci njegove krošnje lahko uspeva nekaj dreves, ki pa s krošnjo ne sežejo do sončnih žarkov. Životarijo in čakajo na svojo priložnost. Če se bo zmagovalcu kaj zgodilo, bodo imela priložnost, da zasedejo njegovo mesto. Tekmovati bodo morala med seboj in z drugimi zmagovalci, ki bodo skušali s svojimi krošnjami zapolniti nastalo vrzel v sklepu krošenj.

Smreke med seboj tekmujejo za prostor, svetlobo, vodo in hranila v tleh

Glavno sredstvo v boju za obstanek je hitra rast. Hitreje, kot raste rastlina, večja je verjetnost, da bo prerasla tekmice in uspela. Vedno ima prednost tista rastlina, ki zraste višje. Nekatere rastline pa si pomagajo še na druge načine. Zelo uspešen način je zastrupitev okolice. Črni oreh v svojo okolico izloča posebno snov, ki je strupena drugim rastlinam. Ta prepoji zemljo in prepreči, da bi uspevale druge rastline. Tako si zagotovi hranila, vodo in prostor za rast. Temu načinu rečemo alelopatija. 

Nekatere rastline zaradi različnih vzrokov ne morejo tekmovati z drugimi. To so zelnate rastline, ki v višino zrastejo le nekaj decimetrov. Te s 30 metrov visokimi drevesi ne morejo tekmovati za svetlobo. Zato so se prilagodile tako, da svoj cikel aktivnosti v posameznem letu zaključijo, še preden gozdovi ozelenijo. Pogosto cvetijo takoj, ko skopni sneg (nekatere celo prej) in do takrat, ko drevesa ozelenijo, že napravijo semena. Nato mirujejo vse do naslednjega leta.

Boj za obstanek med rastlinami v gozdu je neprestan in krut. Iz ogromne množice mladih rastlin uspe le peščica. Le opazimo ga težje, ker vse poteka zelo počasi.