Detli so gozdne ptice, ki se hranijo z različnimi žuželkami, ki živijo pod lubjem in v lesu. Da pridejo do njih, udarjajo s kljunom po deblih dreves in vejah. V gozdu že od daleč slišimo značilen zvok, ki je podoben zelo hitremu trkanju. Da preživijo sile, ki nastanejo pri udarjanju, so detli razvili posebno zaščito možganov.

Z udarjanjem detli odstranjujejo les in iščejo žuželke. Z udarjanjem tudi označujejo svoje ozemlje. Udarjajo s kljunom, tako da z glavo nihajo zelo hitro naprej in nazaj. Veliki detel (Dendrocopus major) udari od 10 do 40 krat na sekundo, udarjanje pa običajno ponovi v nekaj kratkih intervalih. Obremenitve kljuna in glave so pri tem zelo velike in možgani bi se takoj poškodovali, če ne bi imeli določenih prilagoditev, ki jih pri drugih pticah ne najdemo.

Lobanja detlov je debelejša kot pri drugih pticah. Znotraj lobanje je posebna gobasta plast prevlečena s plastjo mišic, da blaži tresljaje in ščiti možgane pred poškodbami. Čeljustna kost je močno preoblikovana in podaljšana tako, da kot oklep ohranja možgane na mestu. Lobanja je nad kljunom močno podaljšana. To preprečuje zgornjemu delu kljuna, da bi se zaradi velikih sil obrnil nazaj. Kljun je oblikovan tako, da čim bolj zmanjša prenos tresljajev na glavo. Nosnice pred letečimi ostruščki ščitijo majhna peresa.

Detli so se skozi evolucijo sproti prilagodili obremenitvam, ki nastanejo pri tolčenju po lesu. Zato lahko predvidevamo, da jih zaradi tolčenja ne boli glava.