Napovedan je bil vroč avgustovski ponedeljek, v katerem naj bi temperature v dolinah in kotlinah po vsej Sloveniji krepko presegle 30 stopinj Celzija. Na takšen dan je najbolje pobegniti v višave, kjer so temperature bistveno nižje, še posebej v gozdovih. Odpravil sem na pohod od Rogle do Lovrenških jezer, kjer me je pot vodila nekaj časa po pašnikih, potem pa večji del skozi zanimiv smrekov gozd na nadmorski višini med 1400 m in nekaj preko 1500 m.

Gozd je bil drugačen, kot smo ga vajeni v dolinah. Je mnogo svetlejši in smreke rastejo redkeje. Prav tako njihove krošnje niso omejene le na na zgornji del debla, temveč marsikje segajo skoraj do tal. Tla niso gola, temveč so večinoma poraščena s travami in šaši, ki imajo dovolj svetlobe za razvoj. Na veliko predelih je še vedno opaziti, da gre za zaraščanje nekdanjih pašnikov, saj so vrzeli med smrekami zelo velike. Druge drevesne vrste so sicer redke. Tu in tam je opaziti kakšno jerebiko, ki je našla svoj prostor v kateri od vrzeli.

V gozdu se izvaja malo gozdnih del in tudi les je bolj ali manj slabše kakovosti, predvsem pa zelo grčav. Zato je marsikje najti ostanke podrtega drevja, ki pa imajo pomembno vlogo v gozdu, predvsem kot bivališče za različne žuželke in glive, ki razkrajajo mrtvi les.

Med gozdnimi živalmi bomo zagotovo srečali mravlje. Ob poti bomo videli številna mravljišča različnih velikosti.

Ker tla niso apnenčasta (jedro Pohorja sestavljajo metamorfne kamenine) so tla zakisana. To nam kažejo tudi borovnice, ki rastejo v večjih količinah, kjer razmere to dopuščajo. Prav tako pa bomo naleteli na potočke, predvsem na območju Lovrenških jezer.

Lovrenško barje je okoli 300 m široko in kilometer dolgo barje, na katerem je več jezerc, ki so poimenovana Lovrenška jezera. Celotno barje je poraščeno z ruševjem, med ruševjem pa so speljane lesene poti. Barje je obdano s smrekovim gozdom.