Na predloge drastičnih sprememb upravljanja velikih zveri, ki zadnje tedne krožijo v javnosti, so se odzvali predstavniki znanosti. Raziskovalci Oddelkov za gozdarstvo in biologijo Biotehniške fakultete izr. prof. dr. Klemen Jerina, doc. dr. Miha Krofel, mag. Aleksandra Majić Skrbinšek, asist. dr. Hubert Potočnik, doc. dr. Tomaž Skrbinšek in izr. prof. dr. Ivan Kos opozarjajo, da bi ti predlogi, ki prihajajo od različnih interesnih skupin, politike in državnih služb, lahko vodili v še večje konflikte tako z velikimi zvermi kot tudi med različnimi družbenimi deležniki, čeprav so morda povsem dobronamerni. Predstavljajo premik iz ene skrajnosti v drugo, kar nikoli ni rešitev. Odločevalce pozivajo, da pred sprejemom ukrepov temeljito pretehtajo tako prednosti kot slabosti različnih upravljavskih možnosti, predvsem z vidika njihovega prenosa v prakso in njihovih družbenih in gospodarskih posledic, zaželenih in nezaželenih.

V zadnjih desetletjih sta znanost in stroka, tako domača kot tuja, prišli do številnih pomembnih ugotovitev o učinkovitosti mnogih ukrepov, ki se v praksi uporabljajo za zmanjševanje konfliktov z velikimi zvermi. Uporaba znanja pri načrtovanju ukrepov za zagotavljanje sobivanja ljudi in velikih zveri je ključna, da bo upravljanje uspešno na terenu, in obenem imelo zadostno podporo tudi širše javnosti.

Raziskovalci trajnostnemu in zakonitemu odstrelu volkov in medvedov ne nasprotujejo. Takšen odstrel je upravljavski ukrep, pomemben za zagotavljanje sobivanja v naši od človeka spremenjeni krajini. Nikakor pa ne podpirajo drastičnega zmanjšanja populacij obeh vrst, ki se v zadnjem času predlaga. Predlogi, kot so popolna zaščita zveri, odstrel več kot polovice celotne populacije, ali omejevanje velikosti populacije na določeno, slabo argumentirano število, ki se pojavljajo v medijih, bi prinesli več slabosti kot koristi. Povezave med konflikti in številčnostjo namreč še zdaleč niso neposredne in sorazmerne. Za zajezitev trenutnih konfliktov tako drastični ukrepi niso potrebni niti ne bi bili učinkoviti. Nekateri od teh radikalnih predlogov so tudi v nasprotju z zakonodajo ter jim močno nasprotuje pomemben del slovenske javnosti. Skakanje iz ene skrajnosti (popolna prepoved odstrela) v drugo (radikalni odstrel) prinaša mnogo več težav kot rešitev, tako za ljudi kot tudi za divje in domače živali.

Natančno uravnavanje številčnosti prostoživečih živali v naravi (še posebej to velja za volka) je zelo zahtevno in v praksi praktično nemogoče zaradi velikih nihanj v njihovi številčnosti v posameznih obdobjih leta ter velikih prostorskih razsežnosti, na katerih se posamezni osebki oziroma skupine zadržujejo ter jih branijo pred drugimi osebki oziroma skupinami. Za ljudi in njihove dejavnosti je precej bolj kot število zveri pomembno število škod oziroma konfliktov, ki jih zveri povzročajo. Zato je ključno, da se pri upravljavskih ukrepih usmerimo predvsem v učinkovito preprečevanje teh težav. V ta namen je na voljo več preizkušenih ukrepov, med katerimi je tudi odstrel. Ukrepe je treba uporabljati razumno in na podlagi strokovnih izhodišč, ne pa pavšalno in populistično z namenom zadovoljevanja interesov posameznih interesnih skupin, ter jih prilagajati lokalnim razmeram in vrsti zveri. Za izvajanje teh ukrepov je nujno zagotoviti finančno podporo države tistim, na katere prisotnost velikih zveri tako ali drugače vpliva, in tako zagotavljati predpogoje za uspešno sobivanje.

Nekateri predlogi se nanašajo na coniranje, pri čemer bi Slovenijo razdelili na območja, kjer bi medved in volk lahko živela ter na območja, kjer ju ne bi smelo biti. V Sloveniji je takšen princip upravljanja v praksi zelo težko uresničljiv, kar med drugim kažejo izkušnje s podobnim upravljanjem z medvedom v preteklosti. Še težje bi takšen sistem vzpostavili pri volku, za katerega je značilno teritorialno vedenje ter velike razdalje, ki jih mlade živali naredijo po odselitvi iz rodnih tropov. Dodatna težava je zagotoviti podporo sistemu, ki državljane razdeli na »prvorazredne« in »drugorazredne« prebivalce, pojavijo pa se tudi pravne težave, povezane z izplačevanjem kmetijskih subvencij, odškodnin ter naravovarstveno zakonodajo. Zato je namesto coniranja območij prisotnosti posamezne vrste primernejša rešitev coniranje ukrepov glede na razmere z namenom prilagodljivega in učinkovitega preprečevanja problemov in njihovega hitrega reševanja, če se pojavijo.