Pohorski gozdovi se od večine drugih slovenskih gozdov razlikujejo po tem, da so bolj vlažni in imajo veliko površinskih voda. Razlog tiči v metamorfnih kameninah, ki tvorijo kamninsko podlago in ne prepuščajo vode v nasprotju z apnenčastimi kameninami, ki prevladuje v drugih delih Slovenije. V kotanjah se tvorijo barja in močvirja. Na Pohorju prevladujejo iglasti gozdovi, vendar pa bomo našli tudi listnate bukove gozdove. Tla so marsikje poraščena z zelnatimi rastlinami, na bolj vlažnih območjih pa so prekrita z mahovi.

Dom na Osankarici je primerno izhodišče za obisk gozdov okoli Osankarice in Črnega jezera. Do njega se lahko pripeljemo iz Oplotnice ali Slovenske Bistrice. Večji del ceste je asfaltiran, le zadnji odsek je makadamski.

Na sprehodu po poteh se bomo sprehajali skozi listnate in iglaste gozdove, mimo številnih potokov, naleteli pa bomo tudi na barje, če se bomo sprehodili do Črnega jezera.

Gozdovi so stari in večinoma lepo negovani. V sklepu krošenj prevladujejo bukve, smreke in jelke, spodaj pa se zelo lepo pomlajujejo bukve in jelke. Če se bomo sprehodili po krožni poti, ki vodi do mesta poslednje bitke Pohorskega bataljona, bomo lahko na več mestih občudovali intenzivno pomlajevanje bukve na večjih površinah. Množica do meter in pol visokih bukev tla povsem prekriva, ščitijo pa jih posamezna drevesa, ki so jih pustili in jih bodo kasneje odstranili.

Spomenik na mestu poslednje bitke Pohorskega bataljona, ki je bila januarja 1943.

Črno jezero je približno 20 minut hoje od doma na Osankarici. Pot je v celoti utrjena z lesom in se po njej lahko sprehodimo tudi v športni obutvi. Po drugih poteh je priporočljivo uporabiti nepremočljivo pohodniško obutev, saj so marsikje blatne, prečkati pa je treba tudi studenčke in potoke.

Črno jezero na Pohorju je največje jezero na Pohorju. Leži 1197 m visoko. Nastalo je ob koncu zadnje ledene dobe kot zamočvirjena kotanja. Pred nekaj stoletji so kotanjo poglobili in zajezili, da je nastalo jezero. Na iztok so namestili leseni čep. Nekaj kilometrov nižje je bila 17 km dolga lobniška drča, po kateri so v dolino spravljali les. Ko so nabrali dovolj lesa, so odprli čep in voda je odnesla les proti dolini. Tako so leta 1959, ko je lobniška drča delovala zadnje leto, splavili kar 30.000 m3 lesa.

Črno jezero je zaščiteno. Je dom številnim močvirskim rastlinam in živalim. Na okoliških barjih uspeva mesojeda rastlina rosika in številni mahovi.

Sprehod je bil zelo lepo doživetje. Tišina gozda, ki se je prepletala z žuborenjem vode in le posameznimi glasovi ptic, je nakazovala, da se gozd počasi potaplja v zimsko spanje. Bukve so se že oblačile v svoje lepe rumeno oranžne jesenske plašče. Opazovanje teh toplih barv, poslušanje žuborenja vode in odsotnost zvokov, ki jih proizvaja naša civilizacija, je pomirjujoče.