Črni bezeg (Sambucus nigra) največkrat najdemo na gozdnih robovih in na godnih posekah, ki se zaraščajo. Pogost je tudi v urbanem okolju, saj njegovo seme raznašajo ptiči in se lahko pojavi tudi na vrtu. Uporabljamo ga v ljudski medicini in v prehrani. 

Za prehrano in v ljudski medicini se uporabljajo cvetovi, ki so združeni v velika belkasto rumena socvetja. Iz njih delamo sok, čaj. Drugih delov bezga ne uporabljamo, ker vsebujejo cianogene glikozide. Pri zaužitju se začne iz njih sproščati strupeni cianid, ki pri ljudeh povzroča slabost, bruhanje, diarejo in komo. Največ cianogenih glikozidov je v zelenih steblih in nezrelih jagodah.

Tudi zrele bezgove jagode vsebujejo cianogene glikozide, zato surovih ne jemo. Lahko zaužijemo nekaj jagod (okoli pet) brez posledic, po večjih količinah pa nam bo slabo. Če pa jagode prekuhamo (npr. v sokovniku ali za izdelavo marmelade), pa strupi razpadejo in tako obdelane jagode lahko zaužijemo. Ne velja pa to za liste in druge dele bezga.

Pri kurjenju bezgovega lesa moramo biti prav tako previdni. Pri gorenju se sprošča cianid v obliki plina. Zato nikoli ne kurimo na odprtih kuriščih v zaprtih prostorih (npr. odprti kamini), temveč vedno v ustreznih zaprtih pečeh ali v kuriščih na prostem. V nekaterih okoljih zaradi tega vlada prepričanje, da se bezgov les ne kuri, ker vsebuje zle duhove.