Veverice so zanimive živali naših gozdov in parkov. Njihova posebnost je, da jeseni hrano shranijo na različnih mestih. Pozimi, ko ni na voljo druge hrane, pa poiščejo te skrite zaloge. Kako pa si zapomnijo, kje so shranile zaloge hrane?

Jeseni veverice nabirajo različne oreške in semena, ki jim nudijo hrano preko zime. Pri tem so zelo pazljive, da ne nabirajo nezrelih in črvivih oreškov. Vse plodove temeljito prevohajo, da ugotovijo, ali so zreli. Črvivost oreškov preverijo na osnovi teže in občutka, ki ga dobijo, medtem ko držijo in vrtijo orešek. Poskusi z lešniki so pokazali, da lahko prazni lešniki, ki jih zapolnimo z mavcem, zavedejo veverice v prepričanje, da so lešniki povsem uporabni.

Oreške običajno zakopljejo v tla. Poiščejo mesto, kjer so tla mehka, skopljejo majhno jamico in vanjo položijo oreške. Nato zasujejo in poteptajo nasuto zemljo, da mesto skrijejo pred pticami.

Izbira mesta ni naključna. Hrano zakopljejo vedno v bližini kakšnega značilnega drevesa, skale ali drugega podobnega elementa, ki si ga dobro zapomnijo. Pogosto na enem mestu naredijo več jamic, kar jim kasneje omogoča, da lažje najdejo hrano.

Ko pozimi veverica potrebuje hrano, se po spominu vrne na mesto, kjer je zakopala hrano. Ker ne ve čisto natančno, kje ima zakopano hrano, si pomaga z vohom. Pregleduje tla, išče znake prekopane zemlje in voha za hrano. Pri tem je zelo uspešna. Hrano zavoha lahko tudi, če je na tleh plast snega, da le ni predebela. Ko približno ugotovi, kjer je hrana, začne kopati v tla. Običajno izkoplje nekaj jamic in najde skrito zalogo.

Veverice ne najdejo vedno vseh skritih zalog hrane. Spomladi skriti oreški in semena poženejo in iz njih se razvijejo nova mala drevesca in grmički. Veverice na ta način pripomorejo k širjenju drevesnih in grmovnih vrst po gozdu.

Vir: Wildlife, november 2015, letnik 33, številka 12.