Raziskovalci Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani so predstavili znanje o rjavih medvedih, ki ga na fakulteti zbirajo, gradijo in negujejo že več desetletij. Medved v Sloveniji predstavlja naravno dediščino, ki jo moramo negovati in ohranjati. Povečevanje števila medvedov v preteklosti je velik dosežek, vendar pa raziskave kažejo, da imajo sedaj ljudje medvedov dovolj in ne želijo povečanja njihovega števila v svoji bližini.

Rjavi medved je naša naravna dediščina, na katero smo upravičeno ponosni. Vendar njegovo stanje ni bilo vedno rožnato. Tisočletja sistematičnega preganjanja so medveda do začetka 20. stoletja v Sloveniji pripeljala na rob izumrtja; trend se je začel obračati šele po drugi svetovni vojni. V drugi polovica 20. stoletja se je populacija medveda v Sloveniji postopno številčno krepila, prostorsko širila in postala naravovarstvena »zgodba o uspehu«, kot smo ji priča danes.

Rast populacije je prinesla konflikte med medvedom in človekom ter izpostavila potrebo po njihovem reševanju. Medved je velika, močna, izredno inteligentna in radovedna zver, s katero ni preprosto živeti. Čeprav se lahko pohvalimo z eno največjih populacijskih gostot rjavega medveda na svetu in je njegov varstveni status zdaj boljši kot kadarkoli prej v zadnjih stoletjih, se moramo zavedati, da v Sloveniji ni prave divjine. Medvedi pri nas živijo v kulturni krajini, kjer je dominantna vrsta človek. »V kulturni krajini, kjer je dominantna vrsta človek, lahko medved obstane samo ob zadostni meri strpnosti ljudi, ki si z njim ta prostor delijo. Takšno sobivanje lahko uspe le ob podpori dobrega znanja in z veliko dela« meni prof. dr. Klemen Jerina, eden večjih slovenskih strokovnjakov za medvede.

Na Biotehniški fakulteti so sami ali ob podpori partnerjev, zlasti Zavoda za gozdove Slovenije in Lovske zveze Slovenije, opravili številne raziskave z raznoterih znanstvenih področij. Preučevali so gibanje, prostorske potrebe medvedov in njihovo vedenje, raziskovali njihovo prehrano in reprodukcijske značilnosti. Pomemben del raziskav je tudi preučevanje razlogov, ki pripeljejo do konfliktov s človekom in z iskanjem rešitev za blaženje teh konfliktov. Raziskujejo tudi odnos ljudi do medveda in upravljanja z njim, pa tudi kako se ta odnos oblikuje.

V zadnjih 20 letih se je število medvedov v Sloveniji povečalo za 150 % in spomladi 2018 je bilo v Sloveniji okoli 975 medvedov. Nagle rasti populacije medveda v zadnjih letih proti pričakovanjem ni spremljala rast konfliktov med medvedom in človekom. Zaslugo za to gre pripisat tudi številnim dejavnostim za preprečevanje in zmanjševanje konfliktov, ki jih je Zavod za gozdove ob podpori Ministrstva za okolje in prostor ter v sodelovanju s fakulteto zadnja leta zelo intenzivno izvajal na terenu. Vse več je dokazov, da konflikte znižuje tudi ukrep krmljenja, zlasti v letih, ko ne rodi bukev. Tako imamo kljub visokim populacijskim gostotam medvedov še vedno uspešno sobivanje med medvedom in človekom.

Ljudje v Sloveniji imajo medveda radi in ga v splošnem sprejemajo, tudi v lokalnem okolju - v območju medveda. Vendar pa imajo ljudje sedaj medvedov enostavno dovolj in si jih v svoji bližini nikakor ne želijo še več kot jih je že, morda pa tudi kakšnega manj. Zaradi tega je treba ustaviti povečevanje gostote medvedov na področju, kjer je že sedaj zelo pogost.

Z vitalnimi populacijami medvedov v kulturni krajini (kot je večji del Evrope) ne moremo sobivati brez upravljavskih ukrepov, med katerimi je praviloma med pomembnejšimi, a gotovo tudi najbolj kontroverzen, odstrel. Medved ni teritorialen in je izjemen prehranski oportunist. Razen nosilne zmogljivosti okolja, ki jo kroji predvsem količina dostopne hrane, ni mehanizma, s katerim bi se številčnost populacije sama regulirala. Populacija medvedov v Sloveniji sedaj ne kaže prav nobenih znakov samoregulacije. V medvedovo »okolje« spadajo tudi prehranski viri v bližini človeka. Zato lahko pričakujemo, da bi nadaljnja rast populacijske gostote prožila vse pogostejše iskanje hrane v bližini človeka in s tem večanje števila konfliktov, česar nikakor nočemo, prav zato trenutno ne vidijo nobene ustrezne alternative odstrelu.

V javnostih se pogosto izpostavlja, da naj bi povečane potrebe po odstrelu prek povečane rodnosti prožilo krmljenje, vendar za to ni dokazov. Po doslej dostopnih podatkih so rodnosti medvedov v Sloveniji presenetljivo podobne rodnostim drugih populacij v Evropi, ki niso krmljene (npr. Švedska, Trentino v Italiji). Upravljanje z medvedom v Sloveniji temelji na znanstvenih spoznanjih, je varno in na zavidljivi ravni, tudi v globalnem merilu. Že ves čas poskušamo kot družba najti in vzdrževati krhko ravnovesje med rastjo populacije na eni ter ohranjanjem sobivanja in strpnosti ljudi na drugi strani. Do zdaj je to očitno uspevalo, zato se lahko pohvalimo z odličnim stanjem.

Z ustavljanjem odstrela, ki smo mu priča, pa delamo medvedom »medvedjo uslugo«. Če na račun »reševanja« posameznih osebkov izgubimo sobivanje, se bo porušilo, kar smo desetletja gradili, trenutna naravovarstvena zgodba o uspehu pa se lahko prevesi v svoje nasprotje.