Sanacija gozdov po žledolomu
06.02.2014
Kadar gozdove prizadene žled, je škoda običajno neizmerno velika. Pod težo ledu, ki se naredi na vejah, se drevesa upogibajo, pokajo in lomijo. Takšen gozd je treba čim hitreje sanirati, da postane gibanje po njem varno ter preprečimo širjenje škodljivcev (npr. lubadarja) in bolezni.
Sanacija gozdov po žledolomu je dolgotrajen proces, katerega trajanje je odvisno od števila polomljenih in poškodovanih dreves. V prvi fazi odstranimo polomljena drevesa, kar je relativno hiter, a nevaren proces. V drugi fazi izvedemo obnovo gozda (spodbujamo rast novih dreves). Če je poškodovanih in podrtih le nekaj dreves, potem obnova ne bo zahtevna, če pa je poškodovanega večina drevja, pa bo trajalo 60 do 100 let, da si bo gozd opomogel.
Ko nastane žledolom, je pomembno, da v gozd ne hodimo, dokler se led ne stali. Drevesa se pod težo ledu vdajo nenadoma in nikoli ne moremo predvideti, kje in kdaj se bo odlomila veja ali bo padlo drevo. Čeprav želimo čim prej ugotoviti škodo v gozdu, je najbolj varno ostati izven gozda in stran od dreves. Hoja in vožnja po gozdu, ki je prizadet zaradi žleda, je smrtno nevarna. Tudi ko se temperature dvignejo, je hoja nevarna, ker z vej odpadajo kosi lesa. Ti nas lahko poškodujejo. V gozd se odpravimo šele, ko se ves led stali.
Na ogled gozda se odpravimo, ko razmere to dopuščajo. To pomeni, da se je žled stalil ozračje pa je brez vetra. Po gozdu hodimo previdno. Opazujemo krošnje in se izogibamo drevesom, ki imajo očitno polomljene veje. Preko ležečega drevja ne plezamo, ker je nestabilno in se lahko premakne ob dodatni obremenitvi. Ogled opravimo tudi z revirnim gozdarjem, ki nam bo na licu mesta predlagal ukrepe in način sanacije.
Ko imamo občutek o nastali škodi, se obrnemo na revirnega gozdarja na Zavodu za gozdove Slovenije. Žledolomi običajno prizadenejo večje površine, zato Zavod za gozdove pripravi načrt sanacije, država pa lahko lastnikom nameni subvencije ali drugačno obliko pomoči. Da se vse to pripravi, mine nekaj časa, zato je smiselno biti ves čas v navezi z revirnim gozdarjem, ki bo znal pravilno svetovati in usmerjati.
Podrto drevje je treba čim prej pospraviti oz. sanirati. Les v gozdu začnejo, ko postanejo temperature dovolj visoke, napadati škodljivci in glive, ki še dodatno razvrednotijo prizadeti les. V nevarnosti so predvsem iglavci, saj se po žledolomih in drugih ujmah hitro razmnožijo lubadarji, ki začnejo povzročati škodo na zdravih drevesih. Poškodovani les, naj bi pospravili iz gozda do sredine pomladi (do maja).
Pospravljanja podrtega drevja se sami ne lotevamo, razen če nismo usposobljeni za sanacijo v ujmah podrtega drevja. Četudi imamo traktor za vlačenje lesa in smo usposobljeni za podiranje drevja, to še ne pomeni, da smo usposobljeni za podiranje drevja, podrtega v ujmah. Drevje, ki leži po tleh brez reda, je nepredvidljivo. Zelo težko je mogoče predvideti, kaj bo posamezni rez z motorno žago povzročil. V podrtih deblih in vejah so različne napetosti, ki so nastale pri padcu in se ob žaganju nepredvidljivo sprostijo. Zato se gozdovi, ki so močno prizadeti, čistijo s stroji za sečnjo in spravilo lesa, če teren to omogoča. Če stroji niso na voljo ali pa zaradi terena ne morejo opraviti svojega dela, les spravijo iz gozda za to posebej usposobljene ekipe delavcev, ki pa pri delu niso vezane na normo. Delo je tako nevarno, da vedno poteka počasi in premišljeno.
Les, ki ga pri takem čiščenju dobimo, je bolj ali manj poškodovan in običajno ni primeren za drugo uporabo kot za drva, sekance, pelete, celulozo in lesne plošče. Lastnike gozdov prizadene še padec cen za ta les, saj se na trgu običajno sočasno pojavijo večje količine poškodovanega lesa. Zelo hitro smo v položaju, ko z zaslužkom od prodaje ni mogoče pokriti stroškov sanacije.
Ko iz gozda odstranimo polomljena drevesa, si gozd dobro ogledamo s strokovnjakom in napravimo načrt obnove gozda. Če so bila poškodovana in odstranjena le posamična drevesa, potem večji posegi ne bodo potrebni, saj se to v grobem ujema z načinom pri nas uveljavljenega načina gospodarjenja. Če pa so nastale večje gole površine ali večje vrzeli, pa se moramo odločiti za način obnove. To je lahko naravna obnova, kjer gozdu pustimo, da se obnovi po naravni poti. To je najcenejši način, vendar pa je dolgotrajen in vpliva na kakovost lesa. Kakovost lahko izboljšamo z rednim izvajanjem nege mladja, gošče, letvenjaka in drogovnjaka. Dražja, a nekoliko hitrejša je umetna obnova. To pomeni, da v gozd posadimo mlada drevesa, ki jim moramo zaščititi pred gozdnimi živalmi, nato pa jih redno negovati in vzgajati. Glede oblike obnove nam bo svetoval revirni gozdar.
Gozd po obsežnem žledolomu ne bo nikoli več tak kot je bil. Za lastnika to pomeni, da bosta vsaj ena ali dve generaciji potomcev čutili posledice, v obliki manjših donosov.
