Letošnji december je izredno topel. Namesto da bi bili gozdovi, vsaj tisti nekoliko višje ležeči, odeti v bel zimski plašč, so videti bolj kot zgodaj spomladi. Le drevesa nimajo nabreklih popkov, ki komaj čakajo, da se odprejo, temveč so potopljena v globok zimski spanec. Namesto zmrznjenih tal nas bodo pričakale luže in blato, namesto škripanja snega pa šumenje odpadlega listja. Mraz nas ne bo ščipal v lica, grelo pa nas bo šibko decembrsko sonce.

Značilnost zgodnje zimskega gozda je, da je v njem tišina. Le tu in tam je slišati kakšno ptico in šumenje vetra. Nizko decembrsko sonce segreje prisojna pobočja in pri hoji nas bo zamikalo, da bi si odpeli jakno ali bundo. A takoj ko zaidemo na osojno stran, nas zalije hladen zrak, tla pa so pomrznjena in po žepih začnemo iskati tople rokavice in kapo.

Razen tam, kjer rastejo iglavci, je zelene barve le za vzorec. Prevladuje rjava barva odpadlega jesenskega listja, ki je izrazita predvsem tam, kjer domujejo bukve in gabri. Drugod pestrost barv ni bistveno večja, le odtenkov rjave je nekoliko več.

Decembrski gozd brez snega lahko veščemu opazovalcu razkrije zelo zanimive podobe. Veliko lažje je opaziti podrto drevje, zanimive veje, z mahom obrasle štore in drugo, kot v poletnem gozdu, ko so tla v senci, ali pa jih preraščajo praproti, šaši in druge zelnate rastline.

V decembrskem gozdu je na sončen dan mogoče uživati igro svetlobe. Sonce s svojimi šibkimi žarki riše dolge in nenavadne sence skozi gozd. Pogled skozi drevesa proti soncu pa bo lahko navdih kakšnemu umetniku.