V zimskem času, ko je snega veliko, ali pa leži dolgo časa, začne jelenjadi primanjkovati hrane. Tedaj se loti debel dreves, kjer objeda lubje. Takšno objedanje lahko povzroči veliko škodo, napravi rane za vdor bolezni, zmanjša odpornost drevesa, njegovo prirast in, v številnih primerih takšna drevesa propadejo. Kadar gre za vrednejša drevesa, je škoda zelo velika, zato jih je smiselno zaščititi s premazi, tulci ali ograjo.

Jelenjad se loti objedanja lubja v zimskem času, ko ji primanjkuje druge hrane. Z objedanjem odstranjuje lubje iz dreves, ki jih tako poškoduje. Pri nekaterih vrstah so poškodbe še posebej hude, saj jelen ali košuta z zobmi prime lubje in ga potegne z drevesa. Lubje se lahko olušči tudi nekaj metrov v višino, takšna poškodba pa je za drevo najpogosteje usodna. Najpogosteje objedajo smreko, jelko, češnjo, veliki jesen, gorski brest in druge vrste.

Jelenjad najpogosteje objeda drevesa v fazi mladja in gošče. Škoda, ki jo tako povzročijo, ni zanemarljiva in zavira obnovo gozda. Pri objedanju dreves v fazi letvenjaka in drogovnjaka pa je škoda še bolj učinkovita, saj se spremeni način nege gozda – izberemo izbrance, ki jim omogočamo čim boljše rastne pogoje. To so kakovostna drevesa, ki imajo potencial, da bodo v fazi zrelosti imela zelo kakovosten les. Poškodbe in uničenja takšnih dreves povzročijo merljivo in ne majhno gospodarsko škodo. Zaradi tega je smiselno, da kakovostna drevesa (izbrance) ustrezno zaščitimo.

Za zaščito se danes uporabljajo predvsem različni premazi, ki vsebujejo kremenčev pesek in druge snovi, ki so jelenjadi neprijetne. Debla dreves premažemo do višine, kamor lahko seže jelenjad, pri tem pa pazljivi, da deblo povsem premažemo. Ti premazi imajo življenjsko dobo več let, zato premazovanje ponavljamo na nekaj let.

Drug način zaščite je uporaba mrežastih tulcev višine 1,5 metra ali več, ki se sicer uporabljajo za zaščito sadik pred objedanjem. Te namestimo na deblo tako, da jelenjad ne more priti do lubja. Tulci so primerni za zaščito, dokler drevo ni predebelo. Mrežasti tulec je na drevesu, dokler je to potrebno.

Tretja oblika zaščite je postavitev dva metra visoke zaščitne ograje, s katero zapremo del gozda. To je najdražji ukrep in ga ne moremo uporabljati povsod. Ograjo je treba redno vzdrževati.

Vse tri naštete ukrepe izvajamo s soglasjem Zavoda za gozdove. Brez njihove vednosti teh zaščitnih ukrepov ne smemo izvajati.